»Ko kakšen mlad kolesar končuje kariero, se to nam, starejšim, velikokrat zdi težko razumljivo. V moji dobi smo bili s svetovnim vrhom kolesarstva povezani le prek kultne kolesarske revije Bicisport, ki smo jo lahko kupili v Italiji in v njej spremljali največje svetovne dirke. Sedaj imajo na stežaj odprta vsa vrata za pot v širni svet, a mnogi do konca ne izkoriščajo teh življenjskih priložnosti,« je pred časom razmišljal eden iz starejše kolesarske generacije.
To razmišljanje se bo marsikomu, ki je bil prikrajšan za globalne priložnosti, usedlo v srce, ko bo bral o koncu tekmovalne kariere Blaža Jarca. Pri 26 letih se je, kot zatrjuje, po dolgotrajnem treznem razmisleku odločil, da bo kolo parkiral ob traktor in se posvetil kmetovanju. V nedeljo je imel v prvotnem tekmovalnem koledarju obkrožen še nastop na 108. izvedbi legendarne francoske ravninske klasike Pariz–Tours, a so mu iz njegove nemške ekipe NettApp sporočili, da bodo vozili brez njega. Tako ima ob koncu osme članske sezone, četrte med kolesarji nemške ekipe, kot zadnji zapisan dosežek na enodnevni dirki Munsterland Giro prve dni oktobra.
»Ne počutim se več kot kolesar. Moji načrti in razmišljanje so usmerjeni na kmetijo. Zadnje obdobje nisem bil več s srcem v kolesarstvu in potem nima smisla vztrajati. Ne moreš delati dobro, če pri tem ni veselja. To verjetno velja za vse stvari v življenju, ne samo v športu. Za vse ljudi. Že nekaj časa je v meni tlela odločitev in poleti sem jo sprejel ter načrte usmeril v drugi smeri, v kmetovanje. Za nekatere je to nespametna odločitev, saj pri 26 letih nisem star za kolesarja, a treba je na drugo pot. Slovo od kolesarstva zame ni poraz. Zame to ni nič slabega,« razmišlja visokorasli (bivši) kolesar Blaž Jarc, ki je zadnja štiri leta vseskozi sodil med ducat najuspešnejših slovenskih profesionalcev, čeprav ni bil v središču pozornosti.
Jarcu so že v mladinski dobi nadeli vzdevek Špan'c in ga primerjali s španskimi kolesarji, kot je bil petkratni zmagovalec Toura Miguel Indurain. Sodil je v šopek talentiranih dolenjskih upov (Kump-Furdi-Jarc), ki so se kalili v vrstah Adrie Mobila pod taktirko Milana Eržena. Največji potencial je kazal v vožnji na čas, kjer je že v prvi članski sezoni 2007 osvojil tretje mesto na absolutnem državnem prvenstvu za Korenom in Gazvodo (tudi letos je bil tretji), nadaljeval z osmim mestom na svetovnem prvenstvu med mlajšimi člani 2009 in tudi z osvojitvijo absolutnega članskega naslova na domačih cestah v Mirni Peči je dal vedeti, da je zelo močan v vseh prvinah.
Po zaslugi trenerske naveze z Brankom Filipom, ki je bil profesionalec pri nemški ekipi Gerolsteiner, je že pri 23 letih dobil priložnost v nemški ekipi NetApp in jo izkoristil. V najboljši nemški ekipi je vozil kar tri sezone in pol, kar je najboljši dokaz, da so ga zelo cenili v svoji sredini. Tudi kot pomočnika. Junija je bil še posebno ponosen, da je letos pomagal Portugalcu Tiagu Machadu pripeljati rumeno majico 21. dirke Po Sloveniji skozi svoje domače kraje do cilja v Novem mestu in bil celo med najhitrejšo šesterico v etapi. Ob tem, da je skozi leta izboljševal dosežke, je vrhunec njegove kariere lanska zmaga na VN Zottegema v Belgiji. Nasploh so bile belgijske, francoske, nemške in nizozemske ravnice pisane na kožo kolesarju njegovega kova. Tudi v hitrih sprintih, kjer je bilo treba pokazati moč, je bil vedno med deseterico, tudi če so bili tam tudi taki asi, kot so Greipel, Sagan, Kittel in Demare.
Vrhunec zanj pa je bil nastop na dirki Po Flandriji in še posebno na najbolj famozni legendarni klasiki Pariz–Roubaix. Za mirnopeškega kolesarskega hrusta je bila preizkušnja kolesarske brutalnosti kot nalašč. Je le med trinajstimi slovenskimi kolesarji, ki so imeli priložnost nastopiti na tej legendarni dirki francoskega podeželja, in eden od deseterice, ki mu je uspelo »severni pekel« tlakovanih kolovozov dvakrat pripeljati vseh 260 kilometrov do cilja na velodoromu v Roubaixu, na 63. mestu letos in na 70. mestu 2012. »To je zagotovo tisto, kar je vrhunec mojih doživetij v kolesarstvu. Še kot otrok sem te dirke, ki so velikokrat sovpadale z velikonočnimi prazniki, spremljal po televiziji. Potem se mi je uresničilo, da sem sam izkusil, kako je s 60 kilometri na uro pripeljati na tisto dirkališče v Roubaixu. Iz kolesarstva prinašam samo lepe in dobre izkušnje. Vse najpomembnejše, kar sem se naučil v življenju, mi je dalo kolesarstvo. Ker sem bil zelo živahen fant, me je šport tudi prizemljil in mi tudi s te plati ogromno dal,« je hvaležen športu.
Ob tem je zanimivo, da je ekipa NetApp slovela kot najbolj multinacionalna, saj je bila letos dvajseterica zbrana kar iz enajstih držav. »Mogoče je bila to tudi prednost ekipe, saj nismo bili znani po kupčkanju rojakov, pač pa smo se kot posamezniki z različnih vetrov zavedali, da je kolesarstvo ekipni šport in da le enotni, složni in korektni posel dobro opravimo. Če ekipa ni enotna, se ne da dirkati. Mogoče tako skupaj nabrani športniki celo bolj skupaj držijo kot nacionalno enotni.« Jarc vidi izkušnjo, ki bi morda koristila tudi v širšem pogledu.
Razkriva, da je še avgusta vodstvo ekipe pokazalo zanimanje za to, da bi glede na odhode najboljših kolesarjev iz te nemške ekipe (Machado, Konig) in močan interes novega sponzorja Bora-Argon 18 ostal v ekipi, a se ni dal prepričati, da bi ostal v delovnem ritmu profesionalnega kolesarja. Za primerjavo: lani so za Jarca pri »CQ« našteli 71 tekmovalnih dni (okoli enajst tisoč kilometrov), letos 15 tekmovalnih dni manj, kar pa je še vedno komaj polovična obremenitev, kot jo je zabeležil Kristijan Koren, ki s 93 tekmovalnimi dnevi sodi med peščico največjih garačev sezone. »Ni bil stres in naporen ritem kolesarja tisti, zaradi katerega sem odnehal. Preprosto, na kolesu nisem več našel motiva in srčnosti, vidim ju v kmetovanju,« dodaja kolesar, ki je imel, kar je treba še posebej poudariti, na domačih dirkah vedno najglasnejšo in najbolj množično podporo navijačev. Obljublja, da bo vsaj pri kakšni dirki v Mirni Peči še vedno zraven.
