Posledica tega je, da BiH sploh ne deluje kot država – navidezno morda ob kakšnem odmevnem nastopu njenih nogometašev – in je hkrati nekakšen odvečen protektorat Evropske unije, ki Bosno, podobno kot Kosovo, s palico in korenčkom spreminja v neprepoznavno družbo privilegiranih birokratov in raje, ki mora s protesti izsiliti celo osebne dokumente za svoje otroke. V februarskem izbruhu nezadovoljstva, ki je presegel nacionalna nasprotja in poenotil prebivalce BiH v uporu proti kasti skorumpiranih birokratov in politikov vseh treh entitet ter špekulantov, ki so pobirali smetano povojne pomoči, so nekateri zaznali klic po spremembi, ki bo nefunkcionalno državo vendarle postavila na bolj zdrave temelje. Že takrat razpisane redne splošne volitve naj bi to zagotovile, a očitno je daytonska tvorba v slabih dveh desetletjih postala rigidna do te mere, da ohranja svojo neprebavljivo vsebino tudi z voljo (aktivnih) volilcev. Ker s svojo nefunkcionalnostjo, ki se kaže v splošni pavperizaciji prebivalstva, gospodarski stagnaciji, enormni nezaposlenosti, ki jo blaži le siva ekonomija, ter milijardah dolarjev izpuhtele pomoči ne ponuja izhoda, pa je njegovo hkratno iskanje v nacionalističnih agendah skorajda naravna, čeprav nevarna izbira.