Privilegij je, če nisi povsem srečen

Kadar pomislim na strah, pomislim na kače. Ko jih vidim, se vedno ustrašim. To je občutek, ki ga nimam, kadar plezam. Je pa v gorah vedno prisoten občutek, da gre lahko kaj narobe in da obstaja nevarnost. A to ni strah.

Svojo mejo vedno spoznaš šele, ko si jo prestopil. To je zelo subjektivna stvar. Če nekaj poizkušaš prvič, kar je v plezanju pogosto, potem težko veš, kje je tvoja meja.

Vsi ekstremni športniki skušamo najti mejo, a medtem ko iščeš mejo, jo vedno potiskaš naprej. Postajaš močnejši in izkušenejši, zato zmoreš več. Danes je tvoja meja tukaj, jutri je drugje, saj med iskanjem postajaš boljši plezalec.

Gre za občutek, ki ga moraš imeti, drugače hitro storiš usodno napako. Na vse okoliščine je treba gledati zelo racionalno in objektivno. Na vreme, na nevarnost plazu… Izključiti moraš čustva, saj te pogostokrat zavedejo. Vsako situacijo moraš preučiti z vsemi dejstvi. Če v steno sije sonce, je jasno, da obstaja nevarnost plazu. Tudi če ti čustva pravijo, da pojdi naprej proti svojemu cilju, moraš ostati preudaren.

Ko sem prišel na Cerro Torre, sem bil zmeden…

Po eni strani sem bil izjemno vesel, saj sem uspešno končal projekt, s katerim sem uresničil svoje sanje. Toda na drugi strani je projekt izginil in s tem tudi vsa moja motivacija. Počutil sem se izgubljenega in praznega. Včasih je privilegij tudi to, da nisi povsem srečen. Pri plezanju mi največ pomeni ravno čas, ko skušam priti do vrha, takrat ko iščem srečo. Gre za delo, ki si ga vložil, da si nekaj dosegel.

Da, natanko tako. Vedno je treba imeti cilj, toda cilj je lahko nekaj posebnega le, če si med potjo trdo delal in hodil čez številne prepreke. Sreča je, da iščeš srečo.

Včasih sploh nimamo lepega razgleda, saj je na vrhu slabo vreme. Zgodi se tudi, da vidiš le meter pred seboj. Toda včasih je vreme lepo in vidiš daleč naokoli. Če nisem preveč utrujen, si vzamem nekaj trenutkov in uživam. Takrat se zavem, da sem na vrhu gore.

Odvisno. Včasih se moraš zaradi mraza in vetra hitro vrniti nazaj. Ni nekega pravila.

Vsak plezalec mora vedeti, da je z dosego vrha opravil zgolj polovico dela. Še vedno se moraš vrniti nazaj. Precej ljudi, ki v gore hodi le občasno, se tega ne zaveda prav dobro.

(smeh) Povsem preprosto. Razrahljaš si pas, malo spustiš hlače in izpustiš iz sebe, kar moraš.

Ni določenega pravila. Ko sem v Pakistanu plezal na goro Masherbrum (znana tudi pod imenom K1, op. p.), ki ima 2500 metrov dolgo steno, smo bili zelo omejeni z možnostjo prtljage. Če bi imeli s seboj preveč prtljage, bi bili prepočasni. In če si počasen, moraš imeti s seboj še več prtljage, saj več časa preživiš v steni. Gre za začarani krog, ki zelo ogroža tvojo varnost. Težko je najti pravo kombinacijo. Za Masherbrum smo predvidevali, da bomo v steni deset dni, hrane pa smo prinesli samo za pet dni. Vsak je čez dan pojedel tri do štiri energijske tablice, ponoči pa še skodelico juhe.

Vse je odvisno od tega, koliko lahko prineseš. Nikoli ni glavno vprašanje, ali je dovolj ali ne, ampak koliko lahko prineseš.

Na Masherbrumu je imel vsak 15 kilogramov prtljage, več nismo smeli imeti. Morali smo biti lahki, da smo se lahko hitro premikali po nevarnih conah. Z veliko prtljage se nevarnost samo povečuje.

Ravno na Masherbrumu je proti nam letel kamniti plaz. Hitro smo se morali pomakniti na levo stran stene. Če ne bi imeli te možnosti, bi nas plaz odnesel daleč v dolino.

Da.

Vsak plezalec ve, da je smrt eden od možnih scenarijev. Toda nobene potrebe ni, da o tem kar naprej razmišljaš. Prav nič ti ne pomaga, če med plezanjem razmišljaš o smrti. Pomembno je le to, da čim bolj zmanjšaš tveganje.

Da, v določeni meri zagotovo, a ljudje okoli mene mi popolnoma zaupajo. Verjamejo, da izbiram pravilne odločitve. Vedo, da me plezanje osrečuje, kar je zanje pomembnejše kot skrb za mojo varnost.

Ne, nikoli.

Enkrat sem si zlomil kost v stopalu in enkrat kost nad očesom. Oboje že dolgo nazaj.

Mama je bila konec 80. let v Nepalu, kjer je spoznala mojega očeta med plezanjem. Nato sta se preselila v Avstrijo, leta 1990 pa sem se rodil jaz. Sedaj oba živita v Innsbrucku. Zanimivo, da gre v Nepal večkrat mama, vsaj trikrat na leto, medtem ko oče skoraj nikoli.

Mama v Nepalu vodi nekaj dobrodelnih programov, zato mora biti tam večkrat na leto. Oče gre le občasno obiskat sorodnike.

Da, zraven pa tudi gorski vodnik.

Zelo lepe. Veliko sem potoval po svetu, s čimer sem spoznal ogromno novih ljudi. Ravno izkušnje iz športnega plezanja so največja razlika med menoj in preostalimi alpinisti. To znanje mi sedaj na ekstremnih terenih izredno pomaga, saj imam dobro razvito tehniko plezanja. V težkih situacijah tako razmišljam le o vremenskih okoliščinah in nevarnostih, saj se mi ni treba obremenjevati z načinom plezanja.

V alpinizmu ni konkurence, ampak gre bolj za ustvarjalno delo. Ko imam goro pred seboj, se vedno skušam povezati z njo. Na fotografiji najprej narišem linijo, po kateri želim priti na vrh. Pri tem gre za mojo domišljijo in nič drugega. Ko plezam, vse vidim le jaz in nihče drug.

Sprva sem bil zelo razburjen, a preprosto zato, ker nisem razumel, zakaj se name jezi toliko ljudi. Toda ko si soočen s kritiko, sta vedno dve možnosti. Ena je, da jo ignoriraš, druga pa, da jo skušaš razumeti. Jaz sem skušal razumeti. Kritika je sicer vedno dobrodošla, kajti nekdo misli, da lahko nekaj narediš bolje. Najprej mi je bilo težko, saj sem prišel iz povsem drugega sveta, kjer smo med seboj tekmovali, nato pa sem dojel, da alpinistično plezanje ni športni dogodek. Ko plezaš na pravi gori, so pravila drugačna in treba jih je spoštovati. To sem tudi storil in spremenil svoj slog.

Problem je bil v tem, da je moja snemalna ekipa v steno zavrtala vijake in fiksirala nekaj vrvi. Jaz te pomoči nisem uporabil, a moral sem dojeti, da je gora del narave, v katero se ne posega. Če bi bil jaz plezalec iz Patagonije, potem s seboj ne bi imel snemalne ekipe in ne bi nihče zavrtal vijakov. Ti vijaki so bili v steni zaradi mene, zato so bili moja odgovornost. Moji ekipi bi moral jasneje razložiti, kaj lahko počne in česa ne.

Da. Najprej sem plezal pozimi med letoma 2009 in 2010, nato sem se spet vrnil januarja 2011, uspelo pa mi je januarja 2012.

Zagotovo. Dokler bi vedel, da je možno priti na vrh, bi vztrajal. Z neuspehom se moraš sprijazniti šele takrat, ko so pogoji nemogoči.

To slišim prvič. Vsak se odloča zase, ali želi posneti svoj vzpon ali ne. Hočem se preživljati z ekstremnim plezanjem, zato moram dokumentirati svoje podvige. Lahko bi pisal knjige, a raje vidim, da me snemajo. Kljub temu snemalci ne gredo vedno z menoj. V bistvu je to zelo redko. Snemajo me zgolj na zelo posebnih plezanjih. Ker hočem od plezanja živeti, se moram tržiti in ljudem pokazati, kaj počnem. Drugače ne gre.

Ne. In niti ne želim iti. Mount Everest ni gora za ekstremne plezalce, ampak postaja že skoraj turistična točka. Ima nekaj težkih smeri, toda trenutno mi ne predstavlja nobenega izziva.

Alpinističnih smeri v Sloveniji še nisem plezal, a sem bil v Sloveniji pogostokrat kot športni plezalec. Plezal sem v Mišji peči, Ospu, Loški steni, tekmoval pa sem tudi v svetovnem pokalu na tekmi v Kranju. Stene v Sloveniji so zelo zapletene, zato ni čudno, da imate dobre plezalce. Ravno pred časom sem na medmrežju iskal, kje je umrl Tomaž Humar. Vem, da je bil zelo dober prijatelj Reinholda Messnerja.

Jaz ne. Treniram tako, da plezam, tečem, hodim v hribe in smučam. Nimam posebnega programa treninga. Poslušam svoje telo. Dobro vem, kaj mi ustreza, zato se znam prilagoditi. Sklec denimo ne delam. Sploh ne vem, koliko bi jih naredil. Plezanje je veliko več kot fizična moč. Ogromno je v glavi.

Veliko sem govoril o gori Masherbrum. Ta projekt še ni končan, saj še nisem bil na vrhu gore. Toda prihodnje leto po vsej verjetnosti ne bom šel ne v Pakistan ne v Patagonijo, saj sem tam skoraj vsako leto. Raje bom šel na Aljasko in v Himalajo, a še nisem povsem prepričan, na katere gore se bom odpravil. Bomo videli.