Na start primerno spočiti

Njegovo znanje in izkušnje pridno izkoriščajo ne le smučarski skakalci, temveč ga v njegovem ljubljanskem studiu Energija obiščejo tudi drugi vrhunski športniki, tudi tekači.

O treningu težko pišem, ker nisem trener (teka). Na kratko lahko rečem le to, da kar je bilo storjenega v smislu treninga in priprav na maraton, je že preteklost. V zadnjih dneh pred nastopom je pomembno, da se ne poškodujemo in da pričakamo start primerno spočiti, prehransko podprti in hidrirani. Treninga vzdržljivosti in hitrosti v zadnjih dneh pred nastopom ne bomo dosegli in tudi ne nadoknadili.

Regeneracija je prav tako pomembna kot sam trening. Morda tega marsikdo ne razume ali noče razumeti, vendar se v praksi predvsem na dolgi rok izkaže, da prihaja zaradi utrujenosti in posledično slabe tehnike do poškodb, ki nas lahko za dalj časa ustavijo pri rednem procesu vadbe, s katero želimo doseči želene cilje. Zato svetujem, da v želji po napredku in zastavljenem cilju prisluhnete svojemu telesu in občutkom, predvsem pa da trenažni proces izvajate pod vodstvom strokovnjaka. Z nekaterimi analizami stanja telesa se da trening prilagoditi vsakemu posamezniku posebej in s tem se lahko izognemo neželenim poškodbam.

Gibanje, predvsem vzdržljivostna vadba, prispeva k boljšemu počutju in zdravju. Poleg tega zmanjšuje dejavnike tveganja za različne bolezni in tu se lahko soočimo z bolečino, ki pa ni rečeno, da ima negativni predznak, saj je pogosto bolečina prvi znak ali opozorilo, da se v našem telesu nekaj dogaja. Ker je bolečino težko oceniti in ker ima vsak posameznik drugačen prag bolečine, je težko reči, kdaj je treba tek prekiniti. Kronična bolečina pomeni, da je prisotna že dlje časa (vsaj mesec dni) zaradi preobremenitev, napačnega treninga ali starejše (neozdravljene) poškodbe, pri čemer so treningi že omejeni ali pa jih sploh ne moremo več izvajati. Z akutno bolečino pa se je srečal verjetno že vsak izmed nas in je specifična. Vzrok akutne bolečine je lahko zvin, izpah, (tekaški) žulj, vneta mišica ali pokostnica, natrgana mišica, udarnina, rana, krč itd.

V vsakem primeru ni smiselno za vsako ceno nadaljevati teka ali vadbe, če se bolečina stopnjuje in postaja gibanje (zelo) omejeno. V tem primeru bo tudi posledica veliko hujša, kot če tek oziroma vadbo končamo predčasno.

Najverjetneje veliko škodo. Zagotovo je na programu večdnevni, tedenski ali celo mesečni prisilni počitek. Zato svetujem, kot že omenjeno, da nima smisla za vsako ceno ignorirati bolečine in nadaljevati teka. Če se kljub naštetim dejstvom to zgodi, priporočam takoj pregled pri zdravniku, fizioterapevtu ali drugem strokovnjaku, ki oceni stanje in poda ustrezno mnenje o nadaljnjem zdravljenju.

Ker večkrat slišim, da je treba ob bolečini mirovati, naj samo dodam, da ne gre za dejanski počitek, ampak aktivno mirovanje, kjer posameznik izvaja vaje z lastno težo ali z različnimi dodatki, nikakor pa to ne sme biti enaka obremenitev, ki nas je privedla do akutnega stanja bolečine.

Naj najprej začnem, kaj storiti, da nas ne prime krč. Že v času trenažnega procesa priporočam veliko tekočine, kvalitetno prehrano in redno raztezanje. To dejstvo naj bo ves čas prisotno v zavesti vsakega tekača ali pa, če hočete, športnika ali rekreativca. Za dobro regeneracijo lahko poskrbimo tudi z masažo, kopelmi ali savno.

Nehoteno skrčenje mišice ali le dela mišice imenujemo spazem. Če je ta spazem zelo močan in hkrati boleč, govorimo o mišičnem krču. Če nas med tekom zgrabi krč, se je treba nemudoma ustaviti ali pa že prej, če čutimo počasno krčenje. Mišico raztezamo, jo masiramo, morda celo rahlo udarjamo in zopet raztezamo. Če krč popusti, nadaljujemo tek v počasnejšem tempu in postopoma tempo dvignemo. Pomembno je, če/ko na koncu dosežemo cilj, da ne pozabimo na krč, ki nas je oviral, in da mišici oziroma telesu privoščimo dobro regeneracijo na primer s kvalitetno masažo. Če pa je poškodba hujša, nujno pokličemo strokovno pomoč.

Predvsem zato, ker je treba ugotoviti, zakaj je do poškodbe prišlo in predvsem kako poškodbo pravilno zdraviti. Seveda se nekatere tako imenovane manjše poškodbe pozdravijo same od sebe, vendar lahko traja veliko dlje časa, vprašanje pa je, kaj smo v tem času pridobili in/ali izgubili na račun poškodbe na drugih delih telesa, predvsem pa kako se posamezniku samozdravljenje pokaže na dolgi rok. Omenil sem že starejše neozdravljene poškodbe, ki nas lahko precej omejujejo pri telesni vadbi.

Težko odgovorim natančno. Ni rečeno, da si hiter, če si dobro treniral, in obrnjeno. Načeloma so hitrejši tekači bolj trenirani, in če nimajo težav z zdravjem, je to dober dokaz, da tudi trenirajo pravilno. Vsekakor je to zelo kompleksen pogled na posameznika, posameznik pa je individuum v svoji fiziologiji, genih, želji po uspehu, psihološki komponenti itd.

Tako imenovanih pronatorjev je statistično več (60–70 odstotkov) kot supinatorjev (20–30 odstotkov), ostanejo še tisti z normalnim, nevtralnim lokom (10–15 odstotkov). Slednji najbolj prestrežejo sile udarcev, medtem ko so tako pronatorji kot supinatorji podvrženi določenim tveganjem. Pri tekačih s pronacijo tako obstaja večje tveganje za razvoj poškodb, na primer težave s koleni, ahilovo tetivo ali golensko kostjo… Pri tekačih s supinacijo je stopalo pri gibanju togo in se premalo obrača proti notranji strani, zvrača se navzven, kar pomeni slabše blaženje sile pri udarcu ob tla.

Glede na opisani odstotek je gotovo več težav ali poškodb pri tekačih z bolj ploskim stopalom, tako imenovanih pronatorjih, zagotovo pa zopet velja že večkrat omenjeno: kako treniramo, kako se regeneriramo, kakšne gene imamo, kako skrbimo za svoje telo itd.