»Ne želim vedno znova razočarati samega sebe,« je Andy Schleck pretekli teden s težkim srcem dal vedeti, da se umika iz profesionalne karavane. »S tem želim končati ugibanja o nadaljevanju športne poti. V letu 2015 ne bom več profesionalni kolesar. Zaradi tega mi je zelo hudo, vendar je bila to edina realna odločitev. Sprejeta je bila po mojem padcu na tretjem dnevu francoskega Toura v Veliki Britaniji,« je bivši zmagovalec Tour de France v domači luksemburški vasi Mondorf des-Bains na robu solz pojasnjeval svojo odločitev, čeprav bi moral biti pri 29 letih na vrhuncu svoje športne poti.
Tretji dan letošnjega francoskega Toura, ki ga je nestrpno čakal po dveh že zanj porazno slabih in s kupom nezgod in razočaranj prepletenih letih, si je pretrgal križne in stranske vezi v kolenu. In čeprav se je zdelo, da je operacija v Švici lepo uspela, so ga mučila ponavljajoča vnetja in mu onemogočila vsak malo daljši trening. »Najprej sem bil šest mesecev na berglah, potem sem se nič kolikokrat še vračal na kliniko v Baslu. Na kolesu sem lahko bil tri ure, potem mi je na vzponih koleno začelo močno otekati. Zdravniki so rekli, da ne morejo pomagati. Vezi so se zacelile, a v kolenu ni bilo več nobenega hrustanca,« je tožil zvezdnik ekipe Trek.
Čeprav so bili v ekipi, kjer je bil vedno zraven tudi tri leta starejši brat Frank, še vedno pripravljeni podaljšati pogodbo, čeprav je zadnji večji uspeh dosegel že kar daljnega 21. julija 2011 na Touru z zmago na prelazu Galibier (tretje mesto na letošnjem luksemburškem državnem prvenstvu za kolesarja njegovega kova ni omembe vredno), pa je sam dobro vedel, da tako ne bo šlo več naprej. »Verjemite, da mi psihično ni bilo niti malo lahko sprejeti takšne odločitve,« je tožil, da ga je moral iz zagate solz na novinarski konferenci reševati njegov mentor Kim Andersen, češ da je med profesionalce zapeljal že pri 19 letih in da je imel deset čudovitih sezon, na katere je lahko ponosen.
Le malo kolesarjev v kolesarski karavani se lahko ponaša s takimi geni. Ded Gustav je nastopil na olimpijskih igrah. Oče Johny pa je bil profesionalni kolesar kar desetletje, med drugim je osemkrat vozil tudi na francoskem Touru (20. mesto) ter zmagal na etapi na španski Vuelti. V polmilijonski deželici med Belgijo, Francijo in Nemčijo je imel torej najboljše trenerje in svetovalce kar doma. Ko je na veliko sceno zapeljal starejši brat Frank, oba sta začela pri ekipi CSC (Saxo) Bjarna Riisa, so že govorili, da je le vprašanje časa, kdaj bo na veliko sceno zapeljal mladi Andy. Tudi Tadej Valjavec se je nemara kar prevečkrat obremenjeval s potencialom, ki ga je zmogel mladi luksemburški up. Za hribolazce je bil s svojimi 186 centimetri in 68 kilogrami strah in trepet. Njegov razcvet, zagotovo ne naključno, sovpada z dobo, ko je odzvonilo večini kolesarjev z izboljšano krvjo. »Vse se je spremenilo. Poglejte, kakšna sta videti Schleck in Contador. Sta suha, lahka, kot dva ponija,« se je na račun sprememb šalil Mario Cipollini, sprinterska legenda.
Z drugim mestom na italijanskem Giru leta 2007 je Schleck mlajši že dokazal, da se Valjavec prihoda mladega upa ni bal zaman. Po sedanjem vedenju praks nekaterih, kot je zmagovalec tistega leta Danilo Di Luce, bi morda že tedaj zmagal in bi bil vpisan kot najmlajši zmagovalec Gira v zgodovini. Logična pot je bil potem poskus na Touru. Tour leta 2008 je bil le prva učna ura (11. mesto, Valjavec je bil deveti, brat Frank peti), a je že osvojil belo majico najboljšega mladega kolesarja, ki jo je potem osvojil še dvakrat. Še več; sezone 2009, 2010 in 2011 so bila zlata doba na Touru. Vse tri francoske pentlje je v Parizu končal kot drugi, najprej dvakrat za Albertom Contadorjem in potem še za Cadelom Evansom. Kolesarski navdušenci se bodo hitro spomnili kontroverznega dogodka v 15. etapi leta 2010 v Pirenejih, ko je rumeno majico oblečeni Schleck naredil osnovnošolsko napako pri prestavljanju, težave z menjalnikom in verigo pa je za napad izkoristil Contador in ga slekel iz majice vodilnega, ob številnih polemikah seveda.
Usoda se je potem poigrala z obema. Velike zmage, sicer ene redkih v karieri poleg slavja na materi klasik Liege-Bastogne-Liege 2009, se je uradno veselil Schleck, a z zamudo šele v letu 2012, potem ko je Mednarodno športno razsodišče CAS zaradi klenbuterola odvzelo zmago Contadorju. »Na Touru sem res zmagal za zeleno mizo, a to sem si zaslužil. To je lep spomin. Na kariero gledam z nasmehom in ponosom. Tega, kar sem dosegel, ni doseglo prav veliko ljudi,« je ponosen. In treba je vedeti, da sta z bratom dosegla vrhunec v dresu Leopard - Trek (RadioShack) pod patronatom luksembruškega bogataša Flavia Becce in njihovih sponzorjev, saj sta bil z Fabianom Cancellaro dolga leta glavna nosilca ekipe.
In zdi se, kot da je bila ta zapoznela zmaga zanj tudi uročena. Kot bi se sreča, ki jo v casinojih v Luksemburgu lahko izzivajo le v njegovem domačem kraju, obrnila v nasprotno smer. Nikoli več se ni niti približno vrnil na staro raven. Bil je le bleda senca. Niz padcev, poškodb, odstopov, spori s šefom Bruyneelom, tudi škandalček z alkoholom, pa slaba motivacija, predvsem kot posledica bratovih težav s pozitivnim dopinškim testom (diuretik), ter nove težave s koleni in padci so ga pripeljali do končne odločitve. »Vedno sem govoril, da je kolesarstvo moj šport, moja strast in moje delo, vendar ni moje življenje. Veselim se drugih izzivov in sanj v življenju, eno je bilo že rojstvo sina. Frank je žalosten, ker me ne bo več v ekipi, a pravi, da sem pogumen, ker sem sprejel tako odločitev.«
