Višje, hitreje, močneje. Mineva že 90 let, odkar je bilo na letnih olimpijskih igrah v Parizu v povezavi prvič slišati te tri besede, a se svet še danes ravna po njih. Nič drugače ni v Sloveniji, kjer je ljudi, ki se izpostavljajo, da bi dosegli nekaj posebnega, veliko. Zadnji v vrsti je Andrej Pečjak. Njegovo ime zadnja leta ni neznanka vsem, ki jih tako ali drugače zanimajo električni avtomobili. Saj veste, tisti, pred katerimi naj bi bila svetla prihodnost. A je trenutno svetlobe še bolj malo. No, zagnani razvojnik, ki živi in ustvarja v Češnjici na Gorenjskem, se je lotil izziva – z enim polnjenjem je namreč želel prevoziti dobrih 700 kilometrov dolgo traso med Bledom in Dubrovnikom ter postaviti svetovni rekord vožnje v normalnem prometu. Mu je uspelo?

»Šlo nam je dobro, čeprav je bilo zadnjih 100 kilometrov zelo živčnih. Baterija sploh ni bila tako prazna, kot smo menili, le ekranček je nekoliko narobe kazal. Na koncu nam je ostalo še tri odstotke električne energije, skupno pa smo prevozili 726 kilometrov, pri čemer je bila prvi dan povprečna hitrost 63, drugi dan pa 66 km/h,« je iz mondenega hrvaškega mesta sporočil zagrizeni plezalec v prostem času, ki stavi na ekipno delo in je čudežno formulo uspeha prekopiral od ekipe alpske smučarke Tine Maze. »Majhna in močna ekipa, ki dela na polno. Rezultati so zgovorni. Izkoristiš prednosti, ki jih imaš, poiščeš slabosti pri nasprotniku in jih obrneš sebi v prid.«

Zdi se neverjetno, da je mazda5 z električnim pogonom – poimenovali so jo sicer metron 7 – prevozila petkrat več kilometrov, kot jih prevozijo manjši električni avtomobili uveljavljenih proizvajalcev, ki imajo za razvoj na razpolago tudi več finančnih sredstev. Toda na Inštitutu Metron v rokah nimajo čudežne paličice, predvsem pa so skrivnosti svojega uspeha pripravljeni deliti z drugimi. »Naša baterija se od obstoječih na trgu ne razlikuje kaj dosti. Je le nekoliko lažja in ima večjo energetsko gostoto. Sestavljena je zelo natančno in z lahkimi deli, ki jih delamo sami iz letalskega aluminija. To so vse skrivnosti naše baterije. Imamo najboljše celice, kot jih je mogoče dobiti na trgu, je pa res, da bi prevozili še kakšnih 30 kilometrov več, če bi imeli nove celice, tako pa smo uporabili rabljene od podjetja, ki je šlo na Danskem v stečaj,« nam je zaupal Pečjak, ki rad izpostavlja, da je toliko brihtnih glav kot v Sloveniji le redko kje.

Zanimivo, da na inštitutu delajo le štirje, za nameček niso deležni ne subvencij ne podpor. Zato se zdi, da je rekordna vožnja veliko več od običajnega rekorda, nekakšno kazanje mišic svetu. »Dokazali smo, da je tudi z električno gnanim avtomobilom z enim polnjenjem mogoče prevoziti večje razdalje. Če je to uspelo nam z omejenimi finančnimi sredstvi, kaj vse bi lahko naredili drugi, ki jih imajo na voljo veliko več. Smo se pa na pot podali še z enim razlogom, saj smo želeli testirati, kaj vse zmore Letrikin pogon. Pogon ima tako visok izkoristek, da voziš tako rekoč brez izgub.«

Vozilo, s katerim so se podali na rekordno pot, je seveda prototip, ki trenutno ni naprodaj, če pa bi se našel kdo, ki bi tak avto delal, bi mu seveda prodali vso tehnologijo. Toda električni avtomobili niso poceni, in čeprav ima metron 7 družinsko nrav in je zato zanimiv širšemu krogu kupcev, bi potencialni kupci morali imeti kar veliko pod palcem. »Če bi avto delali v večjih serijah, bi bila cena okoli 50.000 evrov,« slabo novico sporoča Pečjak, ki največjo oviro do množične uporabe električnih vozil vidi prav v majhnih serijah. Dodaja: »Tudi mobilni telefoni bi bili ob majhnih serijah neprimerno dražji.« Seveda se ob postavljanju rekorda vedno najdejo tudi dvomljivci, zato so imeli ves čas poti na avtomobilu zaplombirano vtičnico, celotno vožnjo pa so tudi posneli in dokumentirali. In naslednji izziv? »O njem še ne razmišljam, smo vsi še pijani od veselja in si želimo predvsem spanca...«