Po dostopnih podatkih si je Denis Pašić, brat bolj znanega Ahmeda Pašića, ki se bo 19. oktobra na Jesenicah pomeril v drugem krogu županskih volitev, kot član strelskega športnega društva kupil puško (ni prav jasno, kakšno) in s kulturnim društvom, ki ga vodi njegova sestra, odpotoval na izlet v Iran. Po dostopnih podatkih ni storil ničesar nelegalnega: v Sloveniji ljudje v skladu s pravili lahko posedujejo orožje, lahko so člani strelskih društev pa tudi potujejo (še) lahko v poljubno izbrano državo. Poleg tega Denis Pašić ne kandidira na volitvah, v kazenskopravnem smislu ni ničesar osumljen ali obtožen. Prav tako ne želi z ničimer zbujati pozornosti v javnosti, da bi lahko trdili, da gre za javno osebnost; pri teh je pravica do obveščenosti širša. Medij, ki se odloči razkrivati zasebnost takšnega »navadnega« posameznika, mora torej skrbno presoditi, ali javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Le tako je mogoče upravičiti morebitno škodo, ki mu jo objavljeni sumi lahko povzročijo. Za začetek si morajo torej novinarji zagotoviti potrebni čas za preverjanje namigov, spoznavanje ozadij in vzpostavljanje potrebnih stikov.

Za eno od slovenskih komercialnih televizij so tovrstna vprašanja očitno akademski luksuz. Če si je nekdo kupil puško in bo odpotoval na Bližnji vzhod, za povrhu ga (bojda) spremlja obveščevalna služba, potem je v kontekstu političnega ekstremizma in potencialno ogrožene javne varnosti dovoljeno tako rekoč vse. O »osumljencu« se lahko dnevno objavljajo prispevki, zadošča en sam vir informacij, motivi vira iz krogov Sove pa so ali zamolčani ali spregledani. A temu se ne gre čuditi: to je najlažje. Za mukotrpno preverjanje informacij medijem, ki jih zanima le rating, vedno zmanjka časa, znanja in izkušenj. Ker so predragi. Nič hudega torej, če novinarju ne uspe izvedeti namena potovanja iz prve roke, ker dotični posameznik o svoji zasebnosti noče govoriti v javnosti. V tem primeru pride prav »naš vir«, ki »razkrije«, da je obisk Irana povezan s »predavanjem o Siriji«. In (potencialni) terorist je rojen! Ni treba biti ravno sociolog, da bi razumeli, kakšne posledice ima lahko takšno poročanje za življenje prizadetega in skupnosti, ki ji pripada. Kot da enajstoseptembrske histerije nikoli ni bilo. In njenih strašnih posledic.

Kdor ubija, ta tudi laže, je nekoč zapisal Hitchcock. Ko mediji s tako lahkoto ljudi, za katere se zgolj domneva, da so nečesa krivi, žrtvujejo na oltarju domovine in profita, se seveda ne gre čuditi, da z enako ležernostjo opravijo tudi z zapletenim političnim dogajanjem. Alenka Bratušek bi, kar zadeva podpisano, lahko mirno zmagala na tekmovanju za politično nesposobnico leta. A ko gredo enodnevni bruseljski dopisniki po ocene o strokovnem znanju komisarske kandidatke k evropskim poslancem, ne da bi ob tem vsaj poskušali razkriti njihove sicer legitimne politične interese, jo je treba vzeti v bran. Ni se namreč mogoče ubraniti vtisa, da ima sladostrastno medijsko izživljanje nad slovensko »sramoto«, »fiaskom« in »škandalom leta« več opraviti z našimi travmami kot z nesojeno slovensko komisarko...