V prejšnjih primerih sem ga vedno ugledal, kako je prišel s svojo specifično hojo in telesom, ki, čeravno hendikepirano, premore neki presežen surogat možatosti, nasproti po ulici ter z grlenim glasom na r pozdravil: »Zdravo,« ter obenem dvignil ročico iz komolca navzgor, kot jo znajo veteranski šampioni dvigniti v staromoden pozdrav »five«. Vedno znova me je presenetil. Najprej že s tem, da se je pojavil, nemara je bil pa vedno na delu normalnostni centrizem, podoben vsem drugim centrizmom. Na primer centrizmu zahodne civilizacije, ki se v nedogled čudi morskim psom, delfinom, vranam ali piramidam, kot da je bil človek pred stoletji preneumen, da bi se spomnil koles ali prepoznal metodo vzvoda, čeravno je razlika med danes in prej bržkone zgolj v še bolj napredni tehnologiji in da je znala biti v tistih časih, ko so dvigovali velike kvadre drugega na drugega, zakonodaja glede varstva pri delu vendarle prostodušnejša od dandanašnje.

Nejasno mi je bilo, ali se me R. spomni ali pa pač zgolj izvaja lepo vzgojo, zaradi katere je bržkone priljubljen človek, kjer koli se pojavi. No, minuli teden, ko sem po dolgem času spet nekaj dni hodil gor in dol po njegovi novi ulici, ni prišel nasproti. Upam, da je še vedno vse v redu z njim. Zelo rad ima življenje.

P. S. V spomin Blažu Tišlerju, novinarskemu kolegu, ki nas je mnogo prezgodaj zapustil minuli teden.