V predstavi učinkujejo pristno predvsem kreacija tenorista Martina Sušnika (Tamino), igralski nastop Jakija Jurgca, pevska terceta Dam (Katja Konvalinka, Valentina Čuden, Dada Kladenik) in Dečkov (Eva Černe, Petra Crnjac, Inez Osina), posrečeno odmerjeni dialogi in nemški govor nastopajočih – zadnji meji na nedoumljiv dosežek oziroma priča o posebni jezikovni afiniteti izbrane zasedbe: sklepati smemo namreč, da je delala kar brez lektorja (gledališki list ga ne navaja). Mozartove tenorske vloge terjajo rafinirane povezave z glavnim registrom; Martin Sušnik ni zmeraj brezhiben v nastavitvah tonske zmesi, je pa občutljiv in iskren pevec, čist v osebnem zlitju z vlogo. Komedijant Jurgec je s Papagenom prišel na svoj račun. Ustvaril je pravi lik ljudskega gledališča in zabaval občinstvo, a obenem spravljal v obup kritiška oziroma kritična ušesa: še hujša od štrlin pevskotehničnega kaosa samega po sebi je bila melodično nezasičena, že kar parlandirana poljubnost v realizaciji (notnega) parta, ki ga v izvedbi marsikdaj ni bilo prepoznati.
Naostreno direkten, v zviševalno intonirane odrezavosti ujet nastop Andreje Zakonjšek Krt je ostajal, z izjemo kakega uspelega piana (»Tamino mein«), tuj Pamininemu sublimnemu čustvovanju in njenemu idealiziranemu ženskemu bistvu. Kraljica noči je bila mlada Nina Dominko, ki je sprejela izziv s profesionalno suverenostjo, četudi brez zadostnega patosa v zvenu (gradacija ob sklepu druge arije je bila vseeno izjemna); zlahka se je vzpenjala k tonom vrhnjega ekstrema, a jo za izbrušenost koloraturne dispozicije čaka še veliko dodelave, tako v ruladi kakor v staccatu. Marcos Fink je učinkoval delno zamolklo in bledikavo, brez basovskega dostojanstva, torej kot »zasilen« (četudi korekten) Sarastro. Alfonz Kodrič ima sposobnost solo zborista: ustreza izrazno izvotljenemu in unisonsko podvojenemu Oboroženčevemu deležu, zasedenost pevca v tehtni in pomensko izpostavljeni Govornikovi vlogi pa je nedopustna. Dušan Topolovec je prispeval pevsko motnega Monostatosa, opazneje pa je nastopil Klemen Torkar (Drugi svečenik, Prvi oboroženec); Papagena Mojce Bitenc je pela brez primerno radožive barve.
Dirigent Robert Houlihan je na simfoničnem »odru« v preteklosti že sodeloval z mariborskim orkestrom. Tudi v njegovi operni poustvaritvi je bila orkestrska igra – med drugim z odlično solo flavto – izstopajoče uglajena sestavina, čeprav niti v njej ni bilo vse dodelano (manj zanesljive pozavne, sčasoma rahla parcialna skaljenost godal). No, ravni glasbene esence se je dirigent dotaknil skoraj dobesedno samo za hipec. Prizadetost v poigri k Paminini ariji se je zdela kakor zrcalo vsega tistega, kar je ostala izvedba dolžna Mozartu. V Houlihanovi Piščali je bilo »tekoče vodenje« (kot radi rečemo) večkrat drugo ime za avtomatizem, nerazvijanje muzikalne dramaturgije v ansamblih (začenši z uvodnim tercetom Dam), odsotnost izraznega duha (zborove replike ob Taminovem nagovoru noči kot primer najhujše brezbrižnosti) in neizdelanost širšega interpretativnega videnja – tega prav tako ni premogel režiser. V postavitvi Bruna Bergerja - Gorskega se opera godi v monumentalni knjižnici nekakšne (duhovne) oligarhije, obenem pa v Taminovih, morda tudi Pamininih sanjah in morah: zdi se torej križanka med zaporednima züriškima postavitvama (Millerjevo in Kušejevo), problematična pa je ravno zato, ker ne hodi proti kakemu lastnemu razvidnemu cilju, ampak deluje v svojih bežnih domislekih napaberkovano, in sicer večinoma z bornim okusom.
Na mariborskem odru smo Čarobno piščal videli šele drugič, uprizoritev pa ni presegla tiste izpred enajstih let, pač pa je žal spominjala nanjo po površnosti, primanjkljajih, odvečnostih in pretiravanjih. Mimogrede zapisano – videti je bilo, da je nekatere izmed najhujših kostumografskih pogrošnosti izrecno naročil režiser (Dečki), nekatere druge pa so bile predvsem plod izvirnega kreativnega oziroma kreacijskega navdiha Alana Hranitelja (Dame).
