Tradicionalno je kakovost lastnost proizvoda ali storitve, ki jo je mogoče oceniti po različnih kazalcih, med katerimi je mogoče najpomembnejši zadovoljstvo kupca ali uporabnika. Tu že obstajajo panožni standardi in ta pomen kakovosti ni prav nič zbledel, ko smo dobili še »kakovost« kot ekstra proizvod. Za koga? Kdo to kupuje?

Tu mi bodo ugovarjali, da nihče ne zahteva posebne »proizvodnje kakovosti«, temveč da moramo le dvigniti raven tega, kar delamo. Vključili bodo staro lajno: za našo konkurenčnost, domačo in mednarodno, je pomembno, da imamo visoka merila. Pomembno je za nas!

Iz tega je jasno: kupujemo jo mi sami. To pomeni, da moramo zdaj poleg kakovostnega proizvoda ali storitve in zadovoljstva kupcev ali uporabnikov v običajnem pomenu teh besed (v konkretnih okoliščinah vsakokratnega dela) proizvesti še nekaj po merilih »strokovnjakov za kakovost«, na primer iz zgoraj omenjenega društva. Nastala je razvejana nova služba, ki pa je namenjena bolj temu, da uveljavlja kakšna svoja merila, kakor da bi res zagotavljala kakšno kakovost. »Zagotoviti kakovost« v mojem besednjaku pomeni pomagati k izboljšavi proizvoda ali storitve. V njihovem besednjaku pomeni izločiti tiste, ki ne zadostijo (njihovim) merilom, in povzdigniti »odlične«. Malce rasistično, ne?

Tukaj me za vogalom že čaka nov, bolj piker ugovor: »Ha, tvoja kritika gotovo izhaja iz tega, da nisi zadostil kakšnim merilom in si zdaj jezen na ves koncept. Če ne dosegaš meril, pač ne moreš soditi.« Če sprejmem to »interpretacijo« in priznam, da – splošno govoreč – res ne zadostim marsikateremu merilu, pa postane legitimno tudi vprašanje, kako lahko potem odločajo uradniki, katerih edina kompetenca je ta, da se spoznajo na merila (kadar se). Poleg tega moja kritika ne leti na merila. Ta, kakršna koli so že (vedno vsaj do neke mere arbitrarna), so običajni sestavni del prehodov v vsakem sistemu stopenj. Napačno, celo zavajajoče pa je to enačiti s kakovostjo. Je poročnik po zaslugi tega, da izpolnjuje merila za napredovanje, kakovostnejši vojak od vodnika? Dobro opravljeno delo ni posledica napredovanja, tako kot naj bi bilo napredovanje posledica dobro opravljenega dela. Zgolj naj bi bilo, saj poznamo številne primere, ko napredovanje ni sledilo dobro opravljenemu delu – ko je bodisi sledilo slabo opravljenemu delu ali pa dobro opravljenemu delu ni sledilo napredovanje.

Taki primeri so najopaznejši v politiki, kjer ni nobenega nadzora kakovosti. Sploh nimamo pojma »kakovostne politike«, zato bi jo morali najprej definirati (v nasprotju, recimo, z uspešno politiko). Politika kakor da ne podleže nobenemu takemu merilu. Če bi, bi najbrž dobila zvečine slabe ocene, najprej zaradi stanja v državi, potem pa tudi zato, ker meril in standardov, ki jih z blagoslovom, če ne kar na zahtevo politike postavljajo in sankcionirajo uradniki, pogosto ne eni ne drugi sami ne razumejo najbolje. To vemo vsi, ki smo imeli kdaj opraviti z njimi. Sta potemtakem naša »kakovost« in »odličnost« le privida, ki ju promovirajo zato, da bi prikrili, da nam vladata nekakovost in kar koli je že nasprotje odličnosti? So zato normalnim standardom proizvodov in storitev dodali še birokratska »merila kakovosti«, s katerimi dušijo inovacijo, eksperiment in tveganje, ki šele omogočijo kakovost? Ne bi bilo nič čudnega. To bi bil le eden izmed načinov, kako neoliberalizem, grda duša tovrstnih prizadevanj, spodnaša samega sebe.

Pred leti, ko se je pojem »slovenske kakovosti« še oblikoval, a so ga že na široko razglašali, je bil na obisku ruski kolega in se je nekoč vrnil s sprehoda po Ljubljani z nasmehom od ušesa do ušesa. »Nisem vedel,« je rekel v smehu, »da je slovenščina tako skatološki jezik.« »Kje si pa to opazil?« sem ga vprašal. »Kar naprej omenjate drek.« »Prosim?« »No,« je odgovoril, »videl sem vsaj deset plakatov, na katerih je pisalo 'kakovost'.«

Besedo je naglasil na prvem zlogu in malce razširil prvi o, tako da je bilo v njegovi izgovarjavi slišati »kákavost« (pokakanost).

V skušnjavi sem, da bi sklenil: kar Slovenci promoviramo kot kakovost, je za rusko občinstvo navadno sranje. A to nas ne bi pripeljalo daleč, zato naj raje spomnim na Freudovo razpravo O nasprotnem pomenu prabesed (1910), ki obravnava prav take primere. Freudovo misel, da so imele besede z nasprotnima pomenoma (na primer latinska »sacer«: svet in preklet) nekoč skupen, enoten pomen, je ovrgel Benveniste z razlago, da nikoli nista bila združena pomena, temveč je šlo za isto dejanje (kar je »sacer«, je nedotakljivo, je treba pustiti pri miru, in to velja tako za sveto kakor za prekleto). Ni pa francoski jezikoslovec s tem ovrgel Freudove interpretacije (prav narobe, postavil jo je na noge), da taki izrazi razkrivajo neko temeljno ambivalenco. Se pravi: kakovost ni kakec za Ruse, temveč za nas same. To pokaže tudi način, kako jo »proizvajamo«. Zdaj lahko vsaj razumemo, zakaj se pri tem tako napenjamo.