Resničnostni šovi kot sodobna iniciacija

Šov kot znanilec odsotnosti vzgojnih meja

Pomenljivo je, da se udeleženci resničnostnih šovov ubogljivo podrejajo strogim in neredko bizarnim pravilom igre. Čeprav je jasno, da jih pri tem vodita lastna preračunljivost in želja po zmagi, njihovo obnašanje vseeno preseneča. Tu se splača ozreti naokrog, kaj se v realnem družbenem okolju na vzgojnem polju dogaja. Najprej smo priča šibenju domače starševske vzgoje (permisivnost in zaščitništvo), ki vpliva tudi na šolsko vzgojno okolje. V šoli vse bolj izginja zavezništvo učitelji-starši in ga nadomešča zavezništvo otroci-starši (očitno spričo dejstva, da so otroci vse bolj doživeti kot karierna investicija staršev). Hkrati je na delu feminizacija vzgojnih, izobraževalnih in podpornih poklicev (vzgojiteljice, učiteljice, svetovalke, socialne delavke, psihologinje, medicinske sestre...) in s tem prevelika koncentracija ženske energije na teh poklicnih področjih. Mladi imajo (pre)malo stika z moškimi poklici (učitelji, trenerji, duhovniki...) in posledično njihovo moško energijo. Sploh odrasli moški danes mlajšim generacijam (zlasti še mladim moškim) ne uspejo postreči odločnega vrednotnega menija. Mladi moški so še dodatno opeharjeni zaradi ukinitve naborniškega služenja vojaškega roka. Vzgojni moment, ki so ga študirajoči doživljali skozi odmik iz varnega zavetja primarnega doma, je zaradi povzdigovanja študija na raven učinkovitosti in aplikativnosti prav tako vse bolj spregledan. Resničnostnim šovom uspeva ustvarjati umetno vzgojno okolje. S tem ko njihovi udeleženci hkrati tekmujejo in sodelujejo med seboj, ko so budno na očeh televizijskega, spletnega in studijskega gledalstva, jih zasledovanje končne nagrade prisili v podrejanje pravilom igre, ki jih hkrati doživljajo kot vzgojne smernice.

Šovi kot odraz težnje po samospoznavanju

Šovi posredno namigujejo, da si kot posamezniki želimo bolj celovitega samospoznavanja. Hrepenimo, da nam družbeno okolje nastavi zrcalo, da se bomo v njem prepozna(va)li. Država nam ponuja zrcalo za samospoznavanje na ravni (ne)upoštevanja zakonov in pravil in nas v primeru kršitev sankcionira. Šola naše samospoznavanje tolmači tako, da nam ponuja znanje in potem preverja stopnjo zapomnitve taistega znanja. Religija nas kot vernika napolni s svojimi nauki in preverja, ali v skladu z njimi živimo. Še najbolj oprijemljivo zrcalo za naše samospoznavanje nam nudita družinska in prijateljska skupnost, vendar je njun domet preveč zamejen in subjektiven. Resničnostni šovi svojim udeležencem dajejo v roke zrcalo, s katerim lahko pridobijo kompleksnejšo sliko o sebi, povrhu tega še z močno adrenalinsko izkušnjo. Sploh še v primerih, kjer so udeleženci deležni povratne informacije o sebi s strani različnih ciljnih javnosti (strokovne komisije, žirije, spletni, televizijski in studijski gledalci). Vse to razvejano ocenjevanje udeležencem odzrcali podobo o njihovem talentu, njihovi osebnostni (ne)všečnosti in (ne)simpatiziranju z njihovo življenjsko zgodbo.

Šovi kot opomnik zamegljene resničnosti

Šovi razgaljajo odnos med bolj in manj resničnim v naši konkretni realnosti. Znotraj te realnosti se vse bolj izrisuje razmerje med človeškim in robotiziranim. Priča smo nezadržni robotizaciji različnih industrijskih področij, panog in poklicev, v bližnji prihodnosti bomo soočeni s pojavom vse bolj izpopolnjenih androidov. Tu se že sproža burna (in morebiti usodna) razprava o tem, kaj je in kaj bo tisto najbolj človeško, po katerem se bomo kot človeška vrsta v temelju sploh še razlikovali od teh človeških androidov. Našo realnost nadalje relativizira razmerje med fizičnim in virtualnim. Vse bolj izpopolnjena tehnologija in e-realnost nas postavljata pred dilemo, katera realnost je bolj prava, ali fizično oprijemljiva ali virtualna. Tu bomo obe realnosti vse bolj mešali med seboj, včasih že usodno (zgovorne so medijske govorice o vojakih, ki so izgubili občutek, kdaj imajo opravka z resničnim in kdaj z virtualnim bojevanjem). Naslednja popačitev resničnosti se razgalja v razmerju med naravnim in umetnim. Fizično pomlajevanje že dolgo ni več zgolj domena Hollywooda in slavnih, temveč se tega umetnega lepotičenja vse bolj poslužujejo tako mladi kot stari, tako moški kot ženske (Huxleyjev Krasni novi svet je že pred našim pragom).

Meja med naravnim in umetnim se vse bolj briše tudi na polju predelave hrane in sploh celotnega prehranjevanja, s pojavom gensko spremenjenih organizmov na čelu. Področje umetnosti in duhovnosti se v razmerju med globinskim in površinskim preveša na stran slednjega. Umetniške in duhovne prakse so svojo nalogo globljenja resničnosti v veliki meri bile primorane spraviti na raven kulturne potrošnje in zabavljaštva. V konkretni realnosti se zato vse bolj srečujemo z deflacijo resničnega in zato (ne)zavedno iščemo načine iz začaranega kroga te dekadentne resničnosti. Resničnostni šovi se v tem oziru pojavljajo kot naročeni: s tem ko resničnost dobesedno ustvarjajo in dozirajo skozi umetno ustvarjanje situacij v obliki filmske zrežirane resničnosti, v nas paradoksno vzdramljajo zavest, kako je naša konkretna realnost vse bolj zrelativizirana, osiromašena in vse manj resnična. Skozi spremljanje šovov (kot udeleženci ali gledalci) nehote jasneje uvidimo globoko zakopane slutnje o lastni bivanjski neresničnosti.

Sodobna iniciacija

Resničnostni šovi nehote ciljajo v smeri sodobne iniciacije posameznika. Tu gre v grobem razločiti med iniciacijo v odraslost in iniciacijo v duhovnost. Veljalo je pravilo, da je pri mladem posamezniku najprej potreben (pre)skok v odraslost (izgradnja osebnostne strukture) in šele nato koketiranje z duhovnim svetom (v smeri drugega, psihološkega rojstva, rečeno v sokratskem majevtičnem žargonu). Danes se ta iniciacijska zaporedna logika ruši, saj bi sodobni posameznik iniciacijo v odraslost najraje kar preskočil in se posvetil duhovnemu prevpraševanju. Zato ne čudi, da na polju tolmačenja (ne)odraslosti vlada veliko zmede in dezorientacije. Tu se osredotočamo na iniciacijo v odraslost. Prastarih iniciacijskih praks, ki so bile oziroma so značilne za primitivna plemena in ljudstva, danes ni več opaziti. Težko bi tudi bila zamisljiva iniciacija na družbeni ravni, kot so to bili elevzinski misteriji v času antike (Šav 2002, Revija 2000).

Vseeno bi bilo prelahkotno trditi, da je iniciacija v odraslost v sodobni družbi poniknila. Ta je še kako prisotna, in to na institucionalni ravni. Uteleša se skozi tri institucionalne iniciatorje v obliki državne, šolske in religijske oblasti. Te oblasti simbolno zasedajo tri spodnje vogale tristrane piramide, medtem ko se piramidni vrh namenja ustoličenju posameznikove odraslosti. V praksi je tako, da vsak izmed treh iniciatorjev blagoslavlja posameznikovo odraslost znotraj svojega interesnega (vogalnega) okolja. Državno oblast, ki simbolizira formalni vidik odraslosti (polnoletnost v navezavi na biološko zrelost), zanima posameznikov državljanski opus (skrčen na davkoplačevalstvo in potrošništvo). Šolska oblast, ki skozi izobrazbeni blagoslov pogojuje socialno-ekonomski vidik odraslosti, posameznika potrebuje kot ciljnega odjemalca, slušatelja.

Religijska oblast, ki bdi nad etičnim vidikom odraslosti, verujoče posameznike neposredno kroti preko svojega nauka, neverujoče pa posredno preko monopoliziranja etičnih tem v javnem razpravnem prostoru. Posameznik sam od sebe težko uravnovesi vse tri vidike odraslosti in je zato pogosto njegovo odraščanje parcialno. To ima za posledico včasih neprizemljene, a visoko etične osebke, spet drugič karierne težkokategornike brez etičnega pečata, ali preprosto osebke, ki se bodisi premalo ali preveč osredotočajo nase in na svoje osebne interese.

Suhoparnost institucionalnega iniciacijskega obredoslovja

Interesna ozkost institucionalne iniciacije šepa tudi na polju njenega obredoslovja. Stare iniciacijske prakse so primarno pozornost pri svojem obredoslovju posvečale doživljajskemu svetu iniciiranih posameznikov, kjer je pri njih prihajalo do sinteze racionalne in uvidne miselne zavesti. Institucionalna iniciacija svoje obredoslovje utemeljuje na racionalnih miselnih temeljih. Državni iniciator polnoletnemu posamezniku omogoči dodatne dokumente, zanj predpiše nove pravice in dolžnosti, kar nima nikakršne doživljajske in iniciacijske vrednosti. Obredni dogodki (rojstnodnevne zabave ob polnoletnosti, fantovščine, dekliščine...) posamezniku omogočajo doživljajsko vznemirjenje, a je slednje plod zabav in nima načrtne iniciacijske vrednosti. Religijski iniciator verujočim odjemalcem skozi obredne dogodke omogoča nekaj doživljajskega vznemirjenja, vendar je slednje plod ukvarjanja z organizacijskimi detajli (»da bo vse štimalo«) samih obredov (birme, cerkvene poroke), ali pa je doživljajsko vznemirjenje podvrženo utrjevanju verskega nauka pri mladih ob raznih duhovnih srečanjih. Pri neverujočih odjemalcih religijski iniciator tako in tako ne premore oprijemljivega obrednega orodja, s katerim bi jih držal v šahu in pogojeval etični vidik njihove odraslosti. Nekoliko bolj primerljivo z izvornimi iniciacijskimi praksami je obredoslovje v primeru šolskega iniciatorja, saj vsak izpit, matura, diploma za šolskega iniciiranca pomeni večji ali manjši iniciacijski obred.

Smrtno resno o tv šovih

Pri sodobnem posamezniku obstaja (ne)zavedna potreba po bolj jasnem ustoličenju njegove odraslosti. Trdna tla, ki jih želi doseči in na katera bi oprl svoje odraslo delovanje, so vse bolj močvirnata in zamegljena. Vse to zrelativizira njegovo odraslost do te skrajne mere, da si jo želi razvozlati, tudi skozi sodelovanje v resničnostnih šovih. Hkrati pa je te šove, kar je bolj usodnega pomena, treba vzeti smrtno resno, saj predstavljajo vrh ledene gore, kajti današnje družbeno okolje vse bolj dobiva podobo in značaj resničnostnega šova. Kot da bi šlo za nekakšen globalni Trumanov šov, v katerega smo vsi neizogibno vpeti, kjer njegove lovke vse bolj segajo na povsem resna družbena področja vključno s politiko. Resničnostni šovi tako uprizarjajo ledeno goro sredi oceana, proti kateri nezadržno pluje družbeno okolje, udobno zleknjeno in zagledano v veličino titanikovega resničnostnega enoumja. Če posrednemu sporočilu resničnostnih šovov pokimamo, vsaj pogojno, da potrebuje sodobni posameznik na polju svoje (ne)odraslosti globlje iniciacijske orientirje, bi to utegnilo veljati za celotno družbeno okolje. Morda potrebujemo alternativno družbeno iniciacijo na ravni družbenega okolja. Elevzinske misterije kot resničnostne šove današnjega časa.