Zdaj že ostareli kairski fotograf Van Leo Akramu prizna, da je nekoč, v petdesetih letih, fotografiral veliko golih žensk, naredil je kakih tristo do petsto ženskih aktov, a je potem prav vse negative uničil, saj so se časi v Egiptu spremenili, svet, v katerem so se tudi kairske ženske gole nastavljale fotografskemu objektivu, pa je izginil.
Him+Her tako v nekem trenutku iz zgodbe o lepi, svobodni mladenki in umetnosti predanemu fotografu, ki se je svoje obrti naučil tako, da je študiral fotografije ameriških zvezdnikov, postane tudi film o izgubljenih svetovih. Kairo je bil evropsko mesto, pripoveduje Van Leo, našteva trgovine in ulice, na katerih so živeli in delali Židje in Armenci, in govori o slavni pisateljih s francoskimi ženami, ki jih je portretiral. Potem pa se je počasi vse spremenilo, pravi.
Ko danes, iz malodane neposredne bližine spremljamo dogajanja na Bližnjem vzhodu, pozabljamo na te izgubljene razkošne svetove, svetove Kaira, Bagdada ali Damaska, pozabljamo prekrasne zgodbe Nobelovca Nagiba Mahfuza in čarobne filme Abbasa Kiarostamija. Nenadoma, kot popolni nevedneži, gledamo ta čudoviti, pisani svet skozi oči bradatih, preprostih mož, ki ne zmorejo ločiti niti sebe od svoje vere in ki nas potolažijo, če rečejo, da ne podpirajo obglavljenj nedolžnih.
Islamska država je že davno, preden so jo razglasili z ameriškim orožjem oboroženi islamisti, nastala v naših glavah, mi sami smo ustvarili njeno preprosto, revno podobo, to neskončno puščavo, po kateri divjajo zaslepljeni fanatiki in uničujejo vse, kar jim pride na pot. Tako smo si mi, vzvišeni zahodnjaki, zamislili svet tam doli, na napačni strani morja, svet, ki le moli in ubija, svet, v katerem se ženske nikoli niso gole nastavljale fotografskemu objektivu.
To nam je preveč nepredstavljivo, kajti predstavljati si to bi pomenilo tudi vprašati se, kako se lahko tak svet spremeni v puščavo, mi pa se tega nočemo spraševati. Verjeti hočemo, da je bila tam od nekdaj puščava, kulturna in duhovna, da so se ljudje tam od nekdaj obnašali kot živali, da niso nikoli pisali pesmi in risali abstraktnih slik, da niso pisali ostrih satiričnih komentarjev, razmišljali o minljivosti in razpravljali o koncu zgodovine. Da niso nikoli bili ljudje, kakršni smo mi.
Tako nam je pač lažje, saj tako lahko spregledamo vse te uničene, izgubljene svetove Bližnjega vzhoda. Ko spregledujemo podobe nekega drugačnega muslimanskega sveta, lahko še naprej prostodušno modrujemo o islamu, ki je obsojen na trpljenje, ker je nezdružljiv s svobodo in demokracijo, s civilizacijo in kulturo, še naprej se lahko povzdigujemo nadenj in s svojih moralnih višin obsojamo džihadiste, jih preziramo in zaničujemo ter si iskreno želimo njihove smrti pod našimi pravičnimi bombami. Še naprej je lahko vse preprosto in ni zadreg in ni sramu in ni obžalovanj. Smo le še mi proti njim in mi smo dobri in oni so zli, ker so oni muslimani in mi nismo.
A v resnici lahko nekaj tako grozljivega, kot je Isis, zraste le na pogorišču. Na pogorišču z zemljo zravnane kulture, izgnane in zatrte. Le na pogorišču kulture lahko vznikne takšno barbarstvo, primitivno v svoji fanatičnosti, fanatično v svoji primitivnosti. Kakor je v Afganistanu po desetletnem pustošenju državo zasedla vojska nepismenih talibanov, z vsem svojim ubogim bitjem predanih višjemu cilju, tako so se po razdejanju Iraka in Sirije od nekod vzeli novi prepobožneži. Sinovi razdejanja, okrepljeni z nesrečneži, izgubljenci in zaslepljenci iz Evrope, ki bodo na koncu, ali vsaj na enem izmed njih, končali zapisani le v številu mrtvih, ki ga bodo njihovi današnji nasprotniki mimogrede navajali ob različnih priložnostih, a ne bo nikomur pomenilo ničesar. Njihov svet, danes tako srhljiv in zastrašujoč, pa bo že jutri le še eden neštetih izgubljenih in pozabljenih svetov med Kairom in Teheranom.
In mi? Mi se bomo čez leta navduševali nad novicami, da se v Damasku prikazujejo holivudski filmi in da so v Bagdadu odprli knjigarno, leta 2027 pa nas bo šokirala novica, da so v Alepu pripravili fotografsko razstavo, na kateri je tudi nekaj ženskih aktov. Takrat bomo ponosni na to, kako lepo in hitro se razvija ta naš bližnjevzhodni svet, kako vztrajno napreduje v svojem izvijanju iz primeža zaostalosti, kako z leti postaja vse bolj odprt in svoboden, kako vse manj čuti posledice vseh svojih vojn in kako je že skoraj podoben našim svetovom. In trkali se bomo po prsih in si govorili, kako smo mu uspešno pomagali preživeti težke čase in najti pravo pot.
Takrat kairski fotograf Van Leo bržkone ne bo več tu, da bi nam pripovedoval o nekih drugačnih, boljših časih, filmom pa že dolgo ne bomo več verjeli. Do takrat si bomo namreč že spisali novo zgodovino Bližnjega vzhoda, v kateri bo tam prvič zasijala luč šele potem, ko bo zavezniška koalicija premagala še zadnjo četo Islamske države in dokončno uničila sanje o kalifatu.
