Volitve 2014 so pokazale, da sta poštenost in moralna integriteta visoki vrednoti za državljana, nista pa primarni za občana. Kako malo poštenost pomeni občanu, postane jasno takoj, ko se ji nasproti postavita podjetnost in učinkovitost, seveda usmerjeni v uresničevanje občinskih ciljev, ki so bolj »naši« od vseslovenskih. To so pokazali volilni rezultati v Trebnjem, Mariboru, Ljubljani, Kopru in še kje.

Nesporno je bila volilna bitka na Obali najbolj spektakularna in razburljiva med vsemi. V središču razgibanega predvolilnega dogajanja v obmorskih mestih je bil Boris Popovič s svojo strategijo širjenja vpliva: dve stranki v lastni občini, da bi polovil več glasov in si priigral več svetnikov, dva županska kandidata v drugih dveh obalnih občinah. Dejansko je Popovičev letošnji politični projekt vzpostavitev politične hegemonije na Obali. V preteklosti se je opekel s prehitrim skokom z občinske na državno raven in zato je letos svoje cilje omejil. No, njegovemu predvolilnemu trizobu so volilci medtem enega že izbili.

Pri uresničevanju tega cilja je ostal zvest samemu sebi. Poročila o poteku kampanje na Obali so tako vključevala obtožbe o Popovičevi kraji intelektualne lastnine, mazaške akcije volilnih plakatov, Popovičevo obtožbo Vejsila Hota, izrečeno med televizijskim soočenjem, o vpletenosti v dva nepojasnjena umora, Hotovo ovadbo Popoviča zaradi te izjave, prerivanje med privrženci pristašev obeh na predvolilni prireditvi v Portorožu, zaradi česar je Popovič poklical policijo, in opozorilo društva Integriteta, da je koprski župan zlorabil javno glasilo za svojo promocijo. Izšli sta namreč dve številki mestnega glasila (ki pred tem ni izhajalo), polni hvale županovega minulega dela, z logom ene od njegovih strank na naslovnici, člankom, ki v poduk vsem okrca kritičnega novinarja, in vinjeto s seksualnim podtonom, v kateri je mesto v občinskem glasilu dobila županska protikandidatka. A to še ni vse, izkazalo se je, da je človekoljubno prireditev, pri kateri je sodelovalo veliko število otrok in staršev, izkoristil za nagovor z odra in za to, da je na čepici, ki jo je podaril vsakemu malčku, natisnil simbol svoje stranke.

Obala kot slovenski simptom

Kako to, da je mladi podjetnik, ki je pred dvanajstimi leti s težavo premagal kandidata SD v politično izrazito levi občini, kljub pretežno negativni podobi, ki jo o njem ustvarjajo osrednji slovenski mediji in pravosodje, sprejemljiv in celo navdušujoč za številne občane Kopra? Naj poskusim vsaj delno odgovoriti na to vprašanje.

Začnimo od daleč. Popovič in dogajanje na Obali sta del Slovenije. Nanju lahko gledamo kot na njen simptom in kot na njeno možno prihodnost, saj je Koper poleg Ljubljane naš najbolj izrazit laboratorij za prihodnost. Popovič je župan, kakršnega si del Slovenije po tihem želi, vendar se ji ne zgodi. Je prvi slovenski prototip podjetnega, modernega, ameriško odločnega župana, druga dva, Kangler in Janković, sta prišla kasneje. Njegov uspešen vzpon je tesno povezan s slovenskim dojemanjem politike. Znano je, da je politika v Sloveniji deležna bolj negativne sodbe kot kjerkoli drugje v EU. Nad politiko (in politiki) smo razočarani, ker gojimo povsem nerealna pričakovanja o njenih učinkih, hkrati pa nismo pripravljeni sodelovati, da bi dosegli njene uresničljive cilje. Popovič lahko ubeži tej sodbi o politikih, ker je odločen, zmagovalen, mož beseda.

V zadnjih letih se je zgražanje nad politiko razvilo v spektakelski odnos, moralni odnos v estetskega. V skladu z zahtevami resničnostnih šovov si želimo novih obrazov, njihovega slačenja pred javnostjo in nato, ko se naveličamo, njihove izključitve iz igre. Popovič zadosti tudi tem zahtevam. Dobro poskrbi, da se občanom s politiko kot moralnim odločanjem ni treba pretirano ukvarjati. Nagradi jih, če se ne. V njegovi tokratni kampanji sta bila korenček koncert Cece in rokerski večer z ognjemetom vred ob simbolni ceni za pijačo. Kot Berlusconi odlično pozna svoje volilno telo.

Tudi Janša ima svoj delež v Popovičevem uspehu. Pa ne zato, ker bi Popovič tudi z njim – kot moderen, neideloški župan – skupaj štrihal, temveč zato, ker Janša drži letev vsem oporečnim politikom v Sloveniji. Po stopnji pravne kompromitiranosti pravnomočno obsojeni prekaša vse druge akterje vsaj za eno stopnico. Janševi podporniki zato ne morejo spodnašati treh slovenskih lokalnih šerifov. Običajno molčijo. Ta tiha podpora Janševih, ki jo uživa Popovič, otežuje položaj tudi drugim, ki imajo pomisleke o njegovem županovanju. Problematiziranje njegovega dela zato zahteva nekaj več državljanskega poguma. In tu pridemo do drugega Janševega prispevka.

Janšev politični slog je obveljal za »avtoritarnega«. V resnici se je izraz oprijel tudi Jankovića in verjetno velja za vse tri slovenske lokalne šerife. Janševe druge vladavine se je oprijel izraz »strahovlada« in reakcija nanjo je bilo gibanje vstajnikov. Sprašujem se, ali so te oznake dovolj trde za označitev Popovičevega sloga političnega delovanja.

Odsotnost meščanske tradicije

Začnimo s tisto ponarodelo, ki sem jo omenil mimogrede: »lokalni šerif«. Če prispodobo jemljemo resno, imamo opraviti s človekom, ki ima široka pooblastila, pravna in politična, drugače rečeno, z likom, ki ga pravni red Republike Slovenije ne predvideva, namreč z oboroženim politikom. S politikom, ki je nosilec grožnje.

Župan dejansko ima določena »orožja«, s katerimi lahko grozi. Župan z absolutno večino v mestnem svetu lahko nadzira zaposlovanje v javni upravi. Kot znova in znova slišim od znancev med someščani, je grožnja z izgubo službe bližnje osebe v resnici Popovičeva oblika pritiska na kritične posameznike. Seveda je služba lahko tudi korenček. Letos je socialne demokrate razklal od Kopra vse do Ljubljane in jih nokavtiral že pred pričetkom volilne tekme, saj niso imeli veljavnih kandidatov. Zavdal jim je s korenčki, na primer tako, da je nekdanjemu poslancu Luki Juriju dal vodstveno delovno mesto v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Edino stranko, ki bi lahko ogrozila njegovo prevlado, je uspešno ohromil. Odtlej je bilo vprašanje le, ali bo zmagal v prvem ali drugem krogu.

Korenček in palica uklonita nekaj kritičnih in glasnih posameznikov, drugi v Kopru obnemijo sami. Pravzaprav se sploh nikoli niso oglasili, ker je »vse itak brez veze«. V Kopru je kritična javnost šibka. Čeprav ima Obala republikansko preteklost iz časov Benetk, je bila že v SFRJ zaradi bližine dveh mej, Luke in zlasti igralnice, ki je polnila fonde SDV, deležna posebnega nadzora. Prebivalstvo, ki se je po vojni priselilo v izpraznjeno mesto iz zaledja ali od drugod, urbanega okolja ni znalo uporabljati. Odsotnost stalnega gledališča skoraj ves povojni čas in manko visokošolskih ustanov sta to sliko utrdila. V tem se Koper bistveno razlikuje od Ljubljane in Maribora in v tej odsotnosti meščanske tradicije, ki goji idejo avtonomnega, kritičnega posameznika, nastaja humus za Popovičev uspeh. Nastanek Univerze s Fakulteto za humanistične študije je bil resna grožnja njegovemu kraljestvu. Verjamem, da si je zdaj, ko ta hira, župan, študent strojništva, oddahnil. Sicer pa so bili njeni predavatelji bolj dejavni kot sindikalisti, bitke za vzpostavitev politične javnosti nikoli niso vzeli za svojo, in se pri tem krepko ušteli. Če k temu dodamo, da v lokalnih medijih težko zasledimo karkoli, kar bi imelo obliko političnega spopada različno mislečih, je slika zaokrožena. Potreben državljanski pogum za javno kritiko oblasti je v teh razmerah nedosegljivo velik. Koti se apatija in z njo omertà, tem bolj, ker je življenjski standard razmeroma visok in narava radodarna.

So kraji in kraji. Nedomačini se morda čudijo, da se ljudje ne uprejo Popovičevemu nadiranju sogovornikov. Ne vedo, da se v istrskem dialektu »govoriti« reče »šrajati« (iz nemškega schreien, vpiti). Ljudje se tam res radi zadirajo. In Popovič je tamkajšnji človek. Vpitje in aroganca mu prineseta dodatne točke. Strahovlada? Kje pa.