»Pravno znanje, vedenje o delavskih pravicah, je zagotovo nekaj, kar mladim najbolj manjka. Danes obstaja toliko različnih oblik dela, da se mladi pogostokrat znajdejo v situaciji, ko ne prepoznajo, da delodajalec od njih pravzaprav zahteva nekaj, kar je v neskladju z zakonodajo. Zdi se jim, da je to edina možnost, ki jo imajo,« je dan pred tem razlagala Zala Turšič, predsednica sindikata Mladi plus, sicer pa diplomantka mednarodnih odnosov. Trenutno imajo okoli 1600 članov, ki jim zagotavljajo brezplačno pravno, karierno in davčno svetovanje. Pomanjkanje delovnih mest, pravi Zala Turšič, je danes enako pereč problem kot izkoriščevalski pogoji dela, ki jih delodajalci vežejo na številna delovna mesta, ki so na voljo. »Zaposlenost za nedoločen čas mora biti pravilo in osnovna oblika dela. Pri tem moramo vztrajati. Vse drugo le prispeva k temu, da imamo vsi vse manj pravic. Če se ne bomo uprli poti, na katero nas rinejo, in bomo nadaljevali v sedanji smeri, bo delovnih mest vse manj, tekmovalnost bo vse bolj zaostrena, zmagovalcev pa bo vse manj,« razblini ideje o primernosti govorice o individualnih rešitvah za širše družbene probleme.

Država, kaj delaš?

Prvi boj, ki ga sindikat odpira, je področje neplačanih pripravništev. V koalicijski pogodbi je vlada zapisala, da ta niso dopustna, če gre za obvezna pripravništva. A iz vladnega urada za informiranje niso odgovorili, ali vlada pripravlja tudi uradno zavezo ali navodila državnim in javnim organom, da volonterskih pripravništev ne smejo razpisovati. Niti niso pojasnili, kako so ob pisanju koalicijske pogodbe nameravali urediti uveljavljeno volontersko pripravništvo na sodiščih pred pravosodnim izpitom. Tudi tega, kdo naj bi izvajal nadzor nad tem, da obvezna pripravništva niso volonterska, niso pojasnili. Odgovorili so nam le, da »vlada RS v zvezi z volonterskim pripravništvom še ni sprejela stališč ali odločitev. To tematiko bo odprla v kratkem, predvidoma v okviru razprave o načinih postopnega vstopanja mladih na trg dela.«

»Hitro se je pokazalo, da gre spet le za prazne besede, saj smo že bili priča razpisu za 247 volonterskih pripravništev v vrtcih in šolah. To je neresno. Ne le, da država pričakuje od mladih, da bodo zastonj delali, s tem tudi utrjuje ekonomske neenakosti in zapira enake možnosti za vse. Kajti nekdo, ki za sabo nima primernega finančnega zaledja, si morda ne bo mogel privoščiti, da bi opravljal brezplačno pripravništvo,« opozarja predsednica sindikata Mladi plus. Zato pozivajo vse, ki kjerkoli opravljajo brezplačno pripravništvo, naj jim to sporočijo, tako da bodo skupaj oblikovali seznam delodajalcev, ki s pridom izrabljajo te oblike izkoriščanja mladih, in ga nato tudi javno predstavili.

Predavanje naslednji večer se je začelo z nizom opisov dejanskega stanja in situacij, ki so protizakonite, a ostajajo s strani pristojnih državnih organov nesankcionirane. Sodna praksa, ki je je vse več, pa je vendarle jasna, je nekaj dni prej poudaril dr. Luka Tičar, strokovnjak za delovno pravo in docent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

»Sodišča ne puščajo dvomov in sodna praksa se je začela vzpostavljati že leta 2006. Če ima razmerje vse znake delovnega razmerja, ni važno, koliko časa traja, niti kako je poimenovana pogodba, s katero stranki določita svoje sodelovanje. Tudi če v pogodbi piše, da ne gre za delovno razmerje, to ne spremeni realnosti. In na sodišču šteje le ta. Dejstva imajo prednost pred samo formo. Če sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja, pa pripadejo delavcu vse pravice za nazaj, od denarnih prejemkov in prispevkov do zaščite ob odpovedi zaposlitve, če je prišlo do tožbe zaradi prekinitve sodelovanja. Sodna praksa je postavila zelo dobre temelje,« razlaga okvire sodnega varstva profesor prava. Prepričan je, da je na terenu dejansko ogromno prikritih delovnih razmerij.

Novi zakon o delovnih razmerjih je uvedel tudi položaj ekonomsko odvisne osebe, ki ga lahko uveljavljajo samozaposleni, ki ne delajo v prikritem delovnem razmerju, vendar pridobijo pri posameznem naročniku najmanj 80 odstotkov prihodkov. Svoj položaj ekonomske odvisnosti morajo po letu dni sami javiti naročniku. Na finančni upravi so nam razložili, da jim sedanji sistem ne omogoča vpogleda v prilive samozaposlenih, saj ti sami prijavljajo svoje davčne obveznosti. Te informacije, pravijo, zanje nimajo dodane vrednosti pri pobiranju davka, vpogled v strukturo prilivov pa imajo le v primerih, ko izvedejo poseben nadzor pri posameznih pravnih subjektih. Tako možnost avtomatičnega ugotavljanja ekonomske odvisnosti samozaposlenih s strani državnih institucij v okviru sedanjega sistema delovanja ne bi bila mogoča. Z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa so nam prav tako sporočili, da zakona o ekonomsko odvisnih osebah, ki je bil obljubljen že ob koncu leta 2013, še niso pripravili.

Dr. Luka Tičar zmaje z glavo, ko spregovori o razlikah med črko v zakonu in prakso. »Vedeti moramo, da vnos pojma ekonomske odvisnosti v zakon ni imel za cilj zmanjšanja segmentacije trga dela,« opozori. »Ključne segmentacije na trgu dela med civilnopravnimi in delovnopravnimi razmerji – to so primeri lažne samozaposlenosti, delo prek avtorskih pogodb in študentsko delo, ki so vsi za delodajalca cenejši in zato z njimi nadomesti redno delovno razmerje za nedoločen čas – se ni niti pripoznalo. Ekonomska odvisnost je tema, o kateri se danes govori tako rekoč povsod po Evropi. Gre za določeno zakonsko pripoznanje novih okoliščin, do katerih je prišlo v specifičnih razmerah krize in izjemno raznolikem delovnem okolju. Želja zadaj je bila, da se zagotovi vsaj določeno varstvo samozaposlenih, če so finančno odvisni le od enega naročnika.« Trenutno, je prepričan, pa je stanje na trgu dela tako neurejeno, da lahko delodajalci postavljajo popolnoma nečloveške zahteve in pogoje dela. »Država je tu izrazito mačehovska. Upravni organ, ki je zadolžen za zagotavljanje spoštovanja zakonov, ne more reči, da slabše, kot je, ne more biti, in da čakajo, da bo krize konec. Taka pozicija je nesprejemljiva. Podjetja, ki so posvojila slabo prakso, ne bodo sama spremenila svojega ravnanja, ko se bodo gospodarske razmere izboljšale. Potreben je pritisk, spodbuda države, da se stvari spremenijo in normalizirajo. Naloga države ni, da čaka, da se gospodarska situacija popravi. Razmere, v katerih številni ljudje delajo in živijo, so nevredne človekovega dostojanstva. To pa je tudi ključni problem, o katerem v Evropi sploh ne bi smeli govoriti, kaj šele pristajati na to.«

Boji se spodjedanja delovnega razmerja, ki se dogaja na ravni celotne EU. »Razpravlja se, kako razlikovanje med zaposlitvijo in delom čim bolj zmanjšati ali celo opustiti. Tako bi bilo vse le delo, vsem nam pa bi pripadel le še okostnjak temeljnih pravic. A s tem bi se podrlo vse. Vse mednarodne delovnopravne norme, vse izborjene pravice, ki so zapisane denimo tudi v evropski socialni listini, sprejeti v okviru Sveta Evrope. V Španiji, Grčiji, Italiji in na Portugalskem so v preteklih letih s kriznimi reformami povozili temeljna načela delovnega prava. Poudarja se le še pravo EU, mednarodno pravo pa je v podrejenem položaju. To ni prav,« vztraja dr. Luka Tičar.

Od izkoriščenosti do radikalizacije

Pod udarom varčevanja so tudi visokošolske institucije postale eksperimentalni laboratorij krhanja pravic delavcev. »Finančno stradanje univerz se je začelo že dolgo pred krizo. Kriza je to le še zaostrila in univerzitetni menedžment dodatno potisnila v iskanje rešitev iz finančne stiske prek prekarizacije,« razlaga dr. Gorazd Kovačič, predsednik Visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani in docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete. Sindikat, ki ponuja predvsem pravno pomoč in svetovanje v okviru sindikata Pergam, se trudi mobilizirati in zagotoviti pravice svojim, tako akademskim kot neakademskim članom, od snažilk in knjižničark do mladih raziskovalcev in profesorjev.

»V najslabšem položaju so tisti, ki delajo prek avtorskih pogodb. Njihovo delo je enako delu redno zaposlenih, a dobijo za izvedbo enega semestrskega predmeta le nekaj sto evrov honorarja.« Zaposlitve za določen čas so pravilo med raziskovalci, ki delajo na projektih. Negotovost dela, da manj kot mesec prej izvedo, katere predmete bodo izvajali, pa se zajeda tudi v delovno okolje redno zaposlenih.

»Priče smo obratu od politike sistemskega zmanjševanja brezposelnosti k politiki spodbujanja posameznikove zaposljivosti. To spreminja razumevanje izhodiščnega problema. Ne govori se več o splošnem, strukturnem pomanjkanju kakovostnih delovnih mest, ampak se krivdo prelaga na posameznika, ki je premalo motiviran ali prilagodljiv in zato nezaposljiv. Zagovorniki 'aktivacijske politike' trdijo, da lahko omejevanje socialnih pravic in povečanje bremena brezposelnosti motivirata ljudi za delo ali podjetnost. A mnoge pahneta v depresijo.«

To vidi tudi v študijskih klopeh. Zaostren socialni položaj je številne mlade prisilil, da začnejo že zelo zgodaj delati in s tem prispevati v družinsko blagajno. Realnost trga dela in študentskih napotnic je pogled nekaterih obrnila v črnogledost in apatijo. »A del študentov je v zadnjih letih postal izjemno politično ozaveščen in se radikaliziral; so zelo razgledani, razmišljujoči in angažirani. Ne stojijo križem rok, ampak se aktivno spoprijemajo s problemi. Ustanovili so študentsko Iskro in suvereno vplivajo na vladno politiko. Ustavili so poskus uvedbe šolnin na rednem študiju. Sposobni so prepoznati zanke v predlogu zakona in jih zavrniti z argumenti, s katerimi so enakovredni in prepričljivejši od ministra. Nenazadnje je ta generacija ustanovila prvo radikalno levo stranko, ki je prišla v parlament,« opisuje nove družbene okoliščine, ki se vzpostavljajo med mladimi.

Četudi sedanji predsednik Študentske organizacije Žiga Schmidt opozarja na dvoličnost države, ki zamuja pri izpolnjevanju obvez do študentov, a hitro reagira, ko pride do ukinitve pravic, je sam naklonjen univerzitetnim poslovnim inkubatorjem.

Med člani študentske Iskre so razmisleki občutno bolj kritični. Med iskraši so tudi Mojca Žerak, Tine Bele in Božidar Kolar. Vsi trije poudarjajo krepitev kolektivnosti, širjenje javnega in skupnega. »Univerza za nas organizira speed-dating z delodajalci. Projekti, kot so podjetniški inkubatorji in Poslovni angel, pa le utrjujejo idejo, da je izhod iz krize v večji konkurenčnosti posameznika. Da je treba vzpodbujati tekmovalnost in da šteje le dobiček, ne pa rešitve, ki bodo prinesle nova delovna mesta, ki bodo naslovile naše potrebe. Hkrati se z vsem tem omogoča pretok javnega znanja in dognanj, ki izhajajo iz dela javne institucije, v zasebne roke, ki imajo v danem trenutku denar. Problem je, da moramo mladi pristajati na najbolj izkoriščevalske oblike dela. Lahko gre za neplačana pripravništva ali za delovno izkušnjo prek študentskih napotnic, ki so najbolj fleksibilna oblika dela. Ob koncu študija smo tako že popolnoma navajeni na fleksibilnost in delodajalci to s pridom izkoriščajo. Celo karierni center Univerze v Ljubljani je nedolgo tega na svoji internetni strani, kjer ponuja bodoče diplomante delodajalcem, zapisal, da 'so zelo zagnani, delajo več kot njihovi starejši kolegi, ampak kot začetnike jih lahko plačate manj'.«

Kot delavci prek študentskih napotnic v času krize so se empirično prepričali, da trg sam po sebi ne deluje. Temu pa sta dodana tudi resna analiza trenutnih politik in razmislek o družbi. »Vlada vidi izobraževalne institucije le skozi gospodarski razmislek, pri čemer naj bi imel svobodni trg mistične sposobnosti za urejanje družbe. Tako organizirajo karierna svetovanja in kako napisati življenjepis. A to ne bo odprlo novih delovnih mest. Še manj pa se s tem odpira pereče vprašanje, ali kot družba sploh potrebujemo nova delovna mesta in ali ne bi bilo treba na novo premisliti celotne politike do dela in zaposlovanja ter iti proti skrajšanju delovnega časa. Država preprosto ne vidi izobraževanja kot tistega dela družbenega sistema, ki nas lahko popelje naprej, v nove možnosti. Reducira ga le na prostor, ki naj služi temu, da se tam izurijo kadri za neki abstraktni trg dela.«

Pogrešajo izobraževanja mladih o delavskih pravicah, zato bodo v torek zvečer na filozofski fakulteti organizirali okroglo mizo Brezposelnost po študiju: Problem organiziranja mladih. Iskraši pravijo, da sami natančno vedo, kaj prinese družbeno gibanje in kaj so izkušnje preteklih let. »Vidimo, da se je ideološka podstat kapitalizma, človek človeku volk, izkazala za nezadovoljivo. Vodi samo v popolno uničenje. Najprej socialne države, nato družbe. Na ulici je danes vse več mladih. To je edini rezultat, ki nam ga je prinesel sedanji sistem. Hkrati vemo, da so za nas povezovanja z vstajniškimi gibanji, civilnimi iniciativami in sindikati ključna. To je mreža, znotraj katere lahko računamo drug na drugega in na solidarnost. Iz izkušnje vemo, da samo organizirani in povezani lahko nekaj dosežemo.«

OECD: prekariat je bumerang za gospodarstvo

Kljub novicam zadnjih nekaj mesecev, da se brezposelnost v Sloveniji zmanjšuje, je slika v kontekstu zadnjih let, glede na podatke zavoda za zaposlovanje, letos slabša kot kdajkoli doslej. Trend padanja števila brezposelnih od začetka koledarskega leta do septembra je stalen in vsakoleten. Oktober po drugi strani redno prinese povečanje števila brezposelnih, s prilivom štiri tisoč do pet tisoč novih brezposelnih. Hkrati je povprečno število registrirano brezposelnih v letu 2014 v primerjavi s septembrskimi povprečji zadnjih petih let najvišje, saj znaša 121.171. To je slabih dva tisoč več kot v septembrskem povprečju lani in dobrih 22 tisoč več, kot jih je bilo leta 2010.

Med brezposelnimi se je v zadnjih petih letih najbolj povečala skupina brezposelnih, ki so brez dela več kot tri leta – takih iskalcev zaposlitve je bilo prejšnji mesec skoraj 11 tisoč več kot leta 2010 (porast s 14.352 na 25.021).

Število brezposelnih glede na starost je v zadnjem desetletju najbolj poskočilo v starostni skupini nad 50. letom (za dobrih 15 tisoč), sledi skupina med 30. in 39. letom, kjer se je število brezposelnih povečalo s 17.348 (septembra 2005) na 27.298 v preteklem mesecu. Število mladih brezposelnih do 25. leta je septembra 2005 znašalo kar 18.914, a se je nato do septembra 2008 strmo spustilo na 5809 (vmes je prišlo tudi do sprememb vodenja evidenc), leto kasneje je številka porasla na 9947 in od tedaj niha nekoliko pod to številko. Sledi starostna skupina od 25. do 29. leta, kjer so pretekli mesec zabeležili 17.411 brezposelnih, kar je največ v zadnjem desetletju.

Nezadovoljivost opazovanja zgolj števila brezposelnih, ko se presoja gospodarsko okrevanje, je predmet študij in raziskav ekonomistov Davida Blanchflowerja, Adama Posena, Jana Hatziusa in Jareda Bernsteina. Opozarjajo, da stopnje brezposelnosti ne povedo ničesar o ljudeh, ki ne najdejo redne službe za polni delovni čas, niti o tistih, ki so obupali nad svobodnim trgom dela in niti ne iščejo več zaposlitve. Če plače povprečnega delavca ne rastejo skupaj z rastjo produktivnosti in gospodarstva, to negativno vpliva tako na delež aktivnega prebivalstva kot na gospodarsko okrevanje. Tako je sklep Bernsteina, da bi več kakovostnih in spodobno plačanih delovnih mest pritegnilo nazaj v gospodarstvo tudi delavce, ki so izstopili s trga dela.

Opozorila o nizkih plačah delavcev, ki preprečujejo popolno gospodarsko okrevanje, so prišla v zadnjem mesecu tudi iz uradov Mednarodnega denarnega sklada in Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ta v svojem poročilu Employment Outlook 2014 opozarja, da mora krepitev domačega povpraševanja ostati ključni cilj nacionalnih politik povsod, kjer okrevanje ni bilo resnično trdno. Poleg tega priporočajo krepitev ukrepov za odpravo strukturne brezposelnosti. Njihove analize kažejo, da delovnih mest ni nič več, če so slabše kakovosti in slabo plačana. Opozarjajo, da so mladi, nižje izobraženi in tisti v negotovih oblikah dela izpostavljeni najhujši kombinaciji najslabših razmer. »Višina in porazdelitev prihodkov sta odvisni od ukrepov za zagotavljanje gospodarske rasti, dostopnosti in kakovosti izobraževanja, institutov, kot so minimalna plača in kolektivna pogajanja, ter davčnega in socialnega sistema,« obujajo zdravo pamet pri iskanju rešitev za izhod iz trajajoče krize. Prav tako so prišli do sklepa, da fleksibilizacija in prekarizacija dela nista prinesli predvidenih učinkov v prid povečanja števila delovnih mest. Pokazalo pa se je, da ima lahko velik delež iregularnih pogodb o delu negativen vpliv tako na pravičnost družbenega sistema kot na učinkovitost. Prekarna dela prinašajo večjo negotovost, delodajalci pa v te delavce vlagajo manj, kar »krči produktivnost in razvoj človeškega kapitala«.

OECD je države ocenjeval glede na višino plač, kakovost zaposlitev in varnost na trgu dela v letu 2012. Slovenija je po vseh merilih pod povprečjem OECD. Glede kakovosti delovnega okolja je na samem repu, skupaj s Španijo, slabše ocenjeno delovno okolje je le v Grčiji in na Poljskem. Pri višini plač Slovenija beleži tako padec realnih plač kot stroškov dela, četudi se je produktivnost dela povečala. Po podatkih OECD so tako v Nemčiji kot v Avstriji plače vsaj malenkostno zrasle, četudi je bila rast produktivnosti tam manjša kot v Sloveniji.