Volilna nedelja je bila neumnost par excellence. Najprej, drage sodržavljanke in sodržavljani, je neumnost na strani tistih, ki niste šli volit. Vreme, tako ali drugačno, in tretje volitve letos sta vodilna med naborom nepomembnih vzrokov, da je izšlo, kakor se pač je. Ker demokracija ne dela, jo je treba vzeti v roke in zakonsko določiti, da so volitve obvezne za vse, ki imajo volilno pravico. Amen. Kako boste volili, ali bo glas veljaven ali ne, v to se ne bi spuščala. Nedeljski teve večer je bil občasno zelo zabaven. Ga ni bilo boljšega razvedrilnega programa v zadnjem času. Kar nekaj županov ni ravno najbolj artikuliranih, imajo pa srečo, da jih novinarji pri tem ne motijo. Molijo jim mikrofon pod nos in tako prenašajo verbalno diarejo v svet. Briljantna so bila vprašanja Francu Kanglerju, kaj da meni o spornosti SMC-jevega mariborskega kandidata za župana. Ali ni logično, da bodo to vprašanje postavili nekomu, ki ima izkušnje s pravom, sodišči?! Le zakaj bi to spraševali kogarkoli drugega. Maribor pa je očitno bolehno obupano mesto, ki prav mazohistično kliče nazaj Kanglerja. On je pa ganjen. Največ to pove o Mariborčanih.

Popovičeva kampanja in izjave so bile v stilu županovanja – sodniška dikcija. Napad, obtožba. Samo, dragi moji, volitve s katastrofalno udeležbo so odraz deželice. No, vsaj manjšine, ki je šla na volišča. Dobili smo, kar smo si očitno želeli, kar potrebujemo, kar cenimo. Imamo manjšinsko izvoljenega predsednika države in manjšinske lokalne skupnosti. Vsak, ki mu je v mestni svet ali manjšo skupnost uspelo vriniti svojega člana, je zmagal. Povorka zmagovalnih. Dobili smo zrcalno podobo. Resda se radi sprehajamo po lepo urejenih mestih in je to potem nekako dovolj, da še naprej tlakujemo pot urejevalcem lepe podobe. Večinoma so, seveda moški, prav sveži, a neobremenjeni niso. Pomembno je, da so učinkoviti, da se njihovo delo vidi. Seveda so se po forumih usuli komentarji. Ta pasivna agresivnost Slovencev, ko zaharajo šele, ko so anonimni, je boleča. Kregati se znamo odlično, biti najpametnejši tudi, konstruktivni, povezovalni in podpisani z imenom in priimkom – to pa ne. Anonimno in kolektivno. Medijska histerija slabo stanje samo utrjuje.

Če ste, ljudstvo drago, zahtevali novo politiko na državni ravni, zakaj je ne tudi na lokalni? Se strinjam, da če je župan dober, ga nima smisla menjati. Morda to pomeni, da smo pač zgolj in samo vaška republika. O manku kulturnih programov ne bi razpravljala, saj ni potrebno, bodo vrli novi župani to uredili po domače. Nedelji primerno je bilo nadaljevanje na evropski ravni. Nisem fenica Alenke Bratušek, bila je splošna na zaslišanju, ampak v tem klubu ne edina. Moti pa me, da jo že od samega začetka kritiziramo na podlagi tigrastih čevljev, obleke, slabe angleščine in pohlepnosti (pozicija ali denar). Seveda se nikoli nismo spraševali, koliko je zaslužil naš dosedanji evropski komisar, kakšno je bilo njegovo zaslišanje, kako je oblečen. Prav tako to ni pomembno pri županih in ostalih politikih. Ta nedoslednost, da je vse to pomembno le pri Alenki Bratušek, me moti. Ženska je, ciljala je na zelooo visok položaj, dajmo jo, pljuvajmo jo do neskončnosti. Ne privoščim ji, da se vrne v domači parlament, nesramnost in neumnost bosta dobili nov zagon.

Forumski strokovnjaki, medijska sodišča, sveži, novi, neodločni politiki na državni ravni in praktični možje na vasi se niso zgodili čez noč. En sam šov, nenehna kmetija, tekoči trak skritih (nepotrebnih in neuporabnih) talentov. Včasih so bili frajerji iz drugačnega testa. Vsem nam bi privoščila Settembrinija iz Čarobne gore. Načitan, pretkan, humanist, pedagog, mislec, ki današnjim Hansom Castorpom stoji ob strani, vzgaja, spremlja, reže vanj z vprašanji, humanistično filozofskimi tezami... Vse to, da neodločnega junaka, mladega in bolnega, skali za bojišče prve svetovne vojne. Pestra in kruta šola. Ker naši lokalni castorpi niso vešči sedenja, nimajo pretirane količine encimov za učenje, jim predlagam nujni ogled vsaj drugega dejanja Čarobne gore v ljubljanski Drami. Odličen verbalni dvoboj, četudi s ščepcem staromodnosti, bravurozna ekspertiza humanizma.

Staromodna, kot sem, pogrešam vajeniško dobo, nujna učna leta in močne pse čuvaje. Ugotavljam, da veliki oče-učitelj manjka. Kdorkoli ali karkoli bi to že lahko bilo. Ni ga, da bi ga ljubili, se zgledovali po njem, sledili stopinjam tistega, ki ve, zna, da bi ga na poti poskušali pohoditi, se mu ogniti, ga ubiti, in tako prekaljeni stopili na prizorišče. Ni te velike avtoritete, ni zgledov, ni vajeniške dobe. Kratek kurz zadošča, spremlja ga histerija in tako gremo lepo naprej. Do naslednjega lova talentov za domačijske potrebe. Vmes pa bomo prav po lovsko uštimale te ženske.