Tokrat ni počilo na periferiji, ampak v samem jedru. Francoska vlada je namreč napovedala, da bo prihodnje leto s proračunskim primanjkljajem krepko presegla triodstotni prag, ki ga določa fiskalni pakt. Medtem ko evropska komisija razmišlja, da bi francoskemu proračunu prižgala rdečo luč, jo francoski finančni minister Michel Sapin napada z vsemi topovi: »Zmanjševanje proračunskega primanjkljaja ne bi smelo biti prednostna naloga EU, ker podaljšuje obdobje nizke rasti. Razmere so se po dolžniški krizi spremenile.«

Njegove besede, (ne)naključno izrečene v času, ko je nemški gospodarski motor zaradi ohlajanja Kitajske in ekonomske »vojne« z Rusijo na počasnejših obratih, lepo zvenijo tudi za slovensko uho. Po zagotovilih odgovornih pri nas namreč trenutno najbolj pereča težava niso nelikvidnost gospodarstva, visoka brezposelnost ali vedno bolj majav sistem javnega zdravstva, ampak proračunski primanjkljaj. Ta bo letos (brez stroškov dokapitalizacije bank) znašal 3,2 odstotka BDP. Po zavezah, s katerimi si je naša država lani pri evropski komisiji »kupila« podaljšanje roka za odpravo čezmernega primanjkljaja, bi moral prihodnje leto pasti na 2,4 odstotka BDP. A že danes je jasno, da bo višji. Prav zmanjšanju primanjkljaja bo povsem podrejena tudi ekonomsko-finančna politika vlade Mira Cerarja.

Vsaj na prvi pogled izbire ni: ali Slovenija primanjkljaj z radikalnim varčevanjem do konca prihodnjega leta spravi pod zahtevane tri odstotke BDP ali tvega kazen Bruslja. Obe možnosti sta slabi. Penali Slovenije ne bi stali le 0,1 odstotka BDP (okoli 35 milijonov evrov), ampak bi ji lahko začasno zaprli tudi pipico za črpanje kohezijskega denarja. To bi lahko zaustavilo tudi naložbe države in občin v obnovo železnic, gradnjo vodovodov, energetsko obnovo stavb... Druga možnost je, da bo Slovenija pri zmanjševanju primanjkljaja »pridna«, kot se radi izražajo uradniki v Bruslju. Toda v tem primeru ji zelo verjetno grozi še tretja recesija po letu 2008. Vanjo bi jo v času, ko gospodarska moč njene najmočnejše partnerice Nemčije peša, pahnili varčevalni rezi, ki bi še dodatno skrčili domačo potrošnjo. Ti bi bili v tem primeru več kot ostri. Ne le zaradi številnih podtaknjenih »min« v slovenskih javnih financah (hrvaški varčevalci, izbrisani, poroštva za TEŠ), ampak tudi zato, ker so proračunski prihodki v času aktualne rasti še vedno nižji od načrtovanih.

Kaj je torej rešitev? Pustimo tokrat ob strani ekonomsko (ne)smiselnost ukrepov evropske komisije, ki posamezne članice dobesedno potiska v recesijo ter nato »rešuje« s prisilnim zniževanjem življenjskega standarda in predpisano privatizacijo. Ključno vprašanje je, ali ima Cerarjeva vlada na voljo še tretjo možnost, ki bi bila najmanj slaba, nekakšno svojo »tretjo pot«. To bi ji lahko ponudila prav Francija. V Parizu so se očitno dokončno odločili obračunati s paktom, ki ga je območju evra pred tremi leti v zameno za stalni mehanizem reševanja »problematičnih« članic vsilila Angela Merkel. Pri tem niso edini. Pripravi proračuna mimo bruseljskih navodil po novem sledijo tudi v Italiji in na Finskem. Slovenija, ki jo v prihodnjih dneh čaka obisk misije evropske komisije, je tako v protislovnem položaju. V času, ko sta dve od treh največjih držav evrskega območja tako rekoč izstopili iz pretesnih okvirjev fiskalnega pakta, bo ta v največji meri še vedno krojil kratkoročno prihodnost naše države.

In prav v tem se skriva resnični nacionalni interes Slovenije. Res je, da je naša država že zdaj v »podaljšku« tako imenovanega postopka za odpravo makroekonomskih neravnovesij. Toda čas je, da slovenska politika Bruselj preneha dojemati kot zdravnika, ki piše recepte in daje strokovna mnenja. Kar poznamo kot »Bruselj«, je v resnici živ organizem, v katerem kraljujejo velike države in lobisti. Tudi zgodba s komisarji nas uči, da je evropska komisija le rezultanta interesov in da nič – celo zloglasna trojka – ni večno. Zakaj se torej Slovenija ne bi priključila na (če parafraziramo Boruta Pahorja, »očeta« današnjih težav s primanjkljajem) francosko-italijanski vlak in sodelovala pri sestavljanju koalicije držav, ki se fiskalnemu paktu zaradi trenutnih gospodarskih razmer na vse načine upirajo? Zakaj Slovenija razprtij med velikimi ne bi izkoristila kot pogajalski žeton pri morebitnem novem reprogramu zavez?

A gre za razmislek, ki zahteva veliko državniškega poguma. Za zdaj gre dvomiti, ali ga premier sploh ima. Že od njegove volilne zmage potihoma vemo, da smo namesto vlade Alenke Bratušek v resnici dobili še eno »prehodno« vlado. Ta že v samem začetku kaže zgolj »tehnične«, ne pa tudi strateških ambicij. To je težko razumeti. Čeprav vlado v državi, ki jo je pet let krize gospodarsko opustošilo, vodi povsem sveža stranka, ki je osvojila skoraj polovico sedežev v državnem zboru, v koaliciji pa ima le dva partnerja, njena vizija in politični pogum za zdaj segata le do državnih sekretarjev na ministrstvu za finance Dušana Mramorja in dviga davka na položnice. A alternative nima: njena druga možnost je počasna politična smrt na oltarju »vojne« s socialnimi partnerji.

In tu se spet vrnemo k farsi o iskanju evropskega komisarja iz Slovenije. Pri lajšanju primeža fiskalnega pakta bi Sloveniji zagotovo prišla prav oseba na visokem položaju znotraj komisije, v neposredni bližini njenega predsednika. Te očitno kot država ne bomo imeli. In prav to zna biti največja postranska škoda vseh dogodkov, povezanih z domač(ijsk)im spopadom za komisarski stolček in avanturo nekdanje premierke.