Ekonomske razlike med slovenskimi regijami so zajetne. Zasavska regija se kot najmanj razviti del države po dohodku na prebivalca s 16.785 ameriškimi dolarji uvršča v primerjalni rang južne Italije, medtem ko se osrednja Slovenija kot najbolj razviti del države z dohodkom na prebivalca v višini 35.297 ameriških dolarjev uvršča v rang zgornje Avstrije, Lombardije, Tirolske in južne Nizozemske. Razlika v ekonomski razvitosti med osrednjo Slovenijo in zasavsko regijo je zajetna tudi v mednarodnem merilu ter je primerljiva z zajetnimi razvojnimi razlikami med flamskim in valonskim delom Belgije. Če bi denimo zasavska regija želela dohiteti raven ekonomske razvitosti osrednje Slovenije, bi ob za 1 odstotno točko hitrejši gospodarski rasti od osrednje Slovenije za dohitevanje potrebovala 75 let. Ob isti predpostavljeni razliki v gospodarski rasti bi Koroška za dohitevanje ekonomske razvitosti osrednje Slovenije potrebovala 60 let, podravska in gorenjska 53 let, goriška in savinjska regija 43 let ter obalna regija 27 let.

Vendar podrobnejša analiza kazalnikov blaginje pokaže, da se slovenske regije v skupini držav OECD ne odrežejo tako slabo, kot na prvi pogled predlagajo podatki o BDP na prebivalca. Po davkih in socialnih transferjih je na Štajerskem 17 odstotkov gospodinjstev izpostavljenih tveganju revščine, kar regijo uvršča v povprečje OECD. V zahodni Sloveniji je po davkih in transferjih 12 odstotkov gospodinjstev izpostavljenih tveganju revščine, kar regijo uvršča med 15 odstotkov regij z najnižjim tveganjem revščine ter v primerjalni rang Salzburga, osrednje Švice ter flamskega dela Belgije. Visok BDP na prebivalca zaradi potencialno visoke dohodkovne in premoženjske neenakosti še ne pomeni visoke kakovosti življenja in nizkega tveganja revščine. Številne regije v državah OECD navkljub visokemu BDP na prebivalca trpijo za visoko neenakostjo, visoko stopnjo kriminalitete ter nizko stopnjo politične participacije. Zvezna država New York ima glede na kupno moč kar 2,5-krat višji dohodek na prebivalca od Štajerske, vendar po plačilu davkov in izplačilu socialnih transferjev v državah New York in Teksas vsako četrto gospodinjstvo živi na pragu revščine.

Srednjeevropske države (Slovenija, Avstrija, Švica, Nemčija, Češka) navkljub slabšim ekonomskim kazalnikom uživajo višjo pričakovano življenjsko starost, nižjo kriminaliteto, boljši človeški kapital in nižje tveganje revščine kot denimo ZDA. Višji BDP na prebivalca ne pomeni zgolj višjega razpoložljivega dohodka, temveč tudi višjo ceno nemenjalnih storitev in zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar se zajeten delež dohodka na prebivalca prelije v rente v obliki visokih cen zdravstvenih storitev ter visokih cen stanovanjskih najemnin.

Hkrati višji BDP na prebivalca posledično implicira višjo dohodkovno in premoženjsko neenakost, ki zajeten delež mladih navkljub talentom in nadarjenosti lahko izključi iz ekonomske participacije na trgu dela. Razmerje med povprečnim dohodkom zgornje in spodnje petine populacije na Štajerskem znaša 3,7, kar regijo uvršča v rang sosednje avstrijske Koroške ter Tirolske. Tovrstno razmerje je še za desetino odstotne točke nižje v zahodni Sloveniji, kar jo skupaj s spodnjo in zgornjo Avstrijo uvršča med regije OECD z najnižjo dohodkovno neenakostjo.

Povprečni Slovenec pogosto tarna nad slabim življenjskim standardom glede na sosednjo Avstrijo in Švico, kar do določene mere odsevajo razlike v BDP na prebivalca za regije zunaj osrednje Slovenije. Vendar so razvojni kazalniki slovenskih regij primerljivi z regijami v Avstriji in Švici z nizko stopnjo kriminalitete, nizko neenakostjo ter nižjim deležem populacije, ki živi v revščini od večine zveznih držav ZDA.

Brez dvoma lahko regije ob ekonomski stagnaciji hitro zapadejo v porast revščine in slabše ekonomske ter razvojne izide. Visoka stopnja fiskalne avtonomije po vzoru švicarskih kantonov ob ustavno zajamčeni fiskalni odgovornosti lahko manj razvitim slovenskim regijam veliko pomaga pri spodbujanju investicij, inovativnosti in hitrejše gospodarske rasti z ustreznimi davčnimi spodbudami ter učinkovito pravno državo, kadar jih ne spodbuja centralna vlada. Na takšen način je zvezna dežela Bavarska po drugi svetovni vojni dosegla hitro gospodarsko rast in se povzpela v najrazvitejši del Nemčije. Avtonomija glede fiskalnih politik bi hkrati slovenske regije spodbudila h konstruktivni davčni konkurenci, saj bi ekonomski izidi neposredno odražali kakovost posameznih politik in institucij znotraj regij. Ob tem bi volilci v regijah v federalni ureditvi zaradi večjega pritiska na regionalne politike lažje kaznovali moralni hazard davčne neodgovornosti.