Toda motil se je, če je mislil, da bo ta pomemben prelomni trenutek v njegovem življenju ostal neopažen. Njegova skromnost je pravzaprav povzročila kontraučinek in ruski mužiki in babuške so, ne da bi jih kdor koli silil v to, spontano in množično proslavljali predsednikov jubilej. Stotisočglava množica je v modro-belo-rdečih majicah, v treh vrstah, da je bilo videti kot desetkilometrska ruska zastava, korakala po širokih avenijah Sankt Peterburga (znanega tudi kot Leningrad) in v rokah nosila slike ljubljenega vodje, pela in nazdravljala ob jubileju, ki je jubilej vsakega poštenega Rusa – od Kijeva do Vladivostoka. Mesto, kjer je Vladimir izstopil iz službe drugorazrednega vojaškega vohuna in naredil prve negotove stopicljajoče najprej županske, potem predsedniške politične korake, ni pozabilo njegovih zaslug pri združitvi zaradi pojava elementov demokracije nevarno razdeljenih Rusov in pri vrnitvi Rusov med ugledne narode.

V vrtcih je dečica, pražnje oblečena, svetlečih se oči in nasmejanih ličk, brez prisile, spontano pela »Vse najboljše za te, dragi...« in se basala s tortami, na katerih je bil lik trenutno odsotnega vodje. Za to priložnost je nastal videospot, v katerem otročki objeti tečejo čez s soncem obsijana polja in mu pojejo rojstnodnevno zdravico. Na željo gledalcev so spot vsakih pet minut vrteli na vseh televizijah. Da ne gre za kult osebnosti, priča dejstvo, da je Vladimir v spotu omenjen in pokazan samo enkrat, bežno, neopazno, skromno.

Ljudje so vzhičeno stali v dolgi vrsti pred galerijo, kjer je razstavljenih dvanajst monumentalnih slik, ki prikazujejo predsednika Vladimirja, kako v podobi Herkula, ki davi islamskega terorista, ali zgolj s cunjico okoli pasu, da se vidijo vse mišice, v sončnem zahodu jezdi prelepega belega konja, trga debele verige okoli Krima in na plečih nosi ogromen globus. Spontano so ves dan stali v vrsti, da bi si ogledali socrealistično umetnost najvišjega kakovostnega razreda. Potem so se polni vtisov z razstave odpravili v sloviti GUM (generalni univerzalni magazin) ali po domače v Namo in spet stopili v vrsto, da bi kupili majico z Vladimirjevim likom. On, resnega pogleda svetovnega politika, ki mu je mir pomembnejši od lastnega zdravja, z očali ray ban, ali On v objemu sibirskega tigra, On v vlogi kungfu bojevnika. Majice so prodajali po 65 evrov, torej za desetino povprečne ruske plače, a v vrsti so stali vsi – od žena oligarhov do penzionerjev, in šle so za med. Potem so z njegovim likom na prsih po moskovskih ulicah iskali tiste, ki so na majicah nosili zahodne dekadentne like, kot so Snoopy in Simpsonovi, ter jih mlatili zaradi nedomoljubja in omalovaževanja »lika i dela« tovariša Vladimirja. On daleč v osami tundre vsega tega ni videl. A so gledali, sede na oblaku tam zgoraj, štirje možje; Mao, Chavez, Kim Il Sung ter Tito in slednji je dejal: »Stari, pa mi smo bili v primerjavi z njim čisti amaterji!«