V pravniških krogih še zmeraj vzbuja začudenje poteza okrožnega sodišča v Mariboru, ki je tik pred nastopom volilnega molka medijem razkrilo podrobnosti iz izbrisane obsodbe mariborskega županskega kandidata Antona Kranjca. »Takšne informacije, kot jo je objavilo mariborsko okrožno sodišče, sam nikakor ne bi dal v javnost,« pravi dolgoletni sodnik, ki je v sodni veji oblasti opravljal tudi mnoge pomembne funkcije, vendar iz razumljivih razlogov ne želi, da bi objavili njegovo ime.
Županski kandidat Stranke Mira Cerarja je namreč formalno rehabilitiran, sodba je za sodišče izbrisana, kar pomeni, da ne obstaja več. »Zato sodišče o njej ne more dajati nobenih potrdil in zato tudi ne bi smelo priti do kakršnega koli tehtanja različnih pravic, na podlagi katerega naj bi se nato sprejela odločitev, ali se lahko podatke o takšni sodbi objavi ali ne,« meni sogovornik.
Če pa bi novinarji stopili v stik z informacijskim pooblaščencem in bi ta izdal odločbo o upravičenosti takšne objave, bi seveda sodišče moralo objaviti sodbo. A po sedanji praksi je takšno postopanje, kot ga je pokazalo mariborsko sodišče, povsem neprimerno, zato je sogovornik zelo presenečen tudi nad odzivom vrhovnega sodišča, ki v razkritju vsebine izbrisane sodbe ne vidi nič spornega, saj gre po njegovi oceni za očitno zgrešeno odločitev. »Seveda pa je povsem druga zgodba, ali je oseba, ki kandidira za visoko javno funkcijo, dovolj etična, da razkrije svoja sporna ravnanja iz preteklosti. Ampak za sodišče je zgodba jasna, mi smo legalisti in takšnih podatkov ne bi smeli razkriti,« je več kot jasen omenjeni pravnik.
Povsem enako mnenje ima tudi ena najbolj izkušenih slovenskih kazenskih sodnic, z njima pa se strinja tudi nekdanji vrhovni sodnik, ki želi prav tako ostati anonimen. Meni namreč, da mariborsko sodišče ne bi smelo razkriti podatkov iz izbrisane sodbe in da je takšno ravnanje nesprejemljivo. Opozarja pa še na drugo možnost. Nekaj drugega bi namreč bilo, če bi kateri od medijev ta podatek objavil kot neuraden, a zanesljiv – in bi ga zato Kranjc tožil. V tem primeru bi se strinjal, da se je medij upravičeno odločil za objavo po tehtanju med pravico do svobode izražanja in pravico javnosti do obveščenosti na eni strani ter na drugi pravico do varovanja občutljivih osebnih podatkov. Ker bi v tem primeru prvi dve pravici pretehtali nad varovanjem zasebnosti, čeprav gre za že izbrisano sodbo, bi moralo sodišče takšno Kranjčevo tožbo zavrniti, ocenjuje nekdanji sodnik vrhovnega sodišča.
Čeferin: Sodišče je varovalo pravico svobodnih volitev
Med strokovnjake za tovrstna pravna vprašanja zagotovo sodi tudi odvetnik dr. Rok Čeferin, ki pa ima drugačno mnenje. »Na prvi pogled se ustvarja vtis, da je mariborsko sodišče z razkritjem podatkov o predkaznovanosti kandidata za župana nedopustno poseglo v njegove osebnostne pravice. Navedeno dejanje je namreč gotovo pomenilo določen poseg tako v njegovo z ustavo določeno pravico do zasebnosti kot tudi, ker je bila njegova obsodba že izbrisana iz kazenske evidence, v njegovo s kazenskim zakonikom določeno pravico do rehabilitacije.« A je po drugi strani sodišče omogočilo uveljavitev pravice javnosti do obveščenosti, ki je sestavni del svobode izražanja kot ene najpomembnejših človekovih pravic. Poleg tega je sodišče volilce seznanilo z dejstvom, ki bi lahko pomembno vplivalo na njihovo odločitev, komu bodo na volitvah namenili svoj glas, s čimer je bila varovana tudi ustavna pravica do svobodnih in demokratičnih volitev. Iz sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice pa izhaja, da sta pravica do svobodnih in demokratičnih volitev ter svoboda izražanja temelja vsake demokratične družbe.
»Glede na te okoliščine menim, da je sodišče ravnalo pravilno,« poudarja Rok Čeferin in pojasnjuje, da je treba uveljavitvi pravice javnosti do obveščenosti o lastnostih kandidata za tako pomembno funkcijo, kot je župan Maribora, v konkretnem primeru dati prednost pred varstvom osebnostnih pravic gospoda Kranjca.
Naznanilo nove prakse?
Ob vsem skupaj je vendarle treba opozoriti še na dejstvo, ki v drugačni luči osvetljuje utemeljitev mariborskega sodišča, češ da je pred objavo podatkov iz izbrisane sodbe tehtalo, ali je javni interes za razkritje tovrstnega podatka močnejši od interesa obsojenca, da podatki ostanejo tajni. V svojem odgovoru, ki očitno naznanja novo prakso, namreč sodišče niti z besedo ne omenja, da je zaradi izjemnih okoliščin tega primera opravilo takšno tehtanje. Poleg tega sta od trenutka, ko so v petek popoldne prejeli novinarsko vprašanje in nato odposlali zajeten odgovor nanj, minili zgolj dve uri. Kar nakazuje, da se je sodišču zelo mudilo in je bila po zaslugi te naglice javnost o primeru Kranjc obveščena še pred nastopom volilnega molka.
Ne glede na ocene pravnikov ravnanje mariborskega sodišča, ki mu predseduje Alenka Zadravec, ne bo imelo (kazenskih) posledic, saj mu je hrbet že zavarovalo vrhovno sodišče z izjavo, da morajo sodišča zagotavljati dostop do vseh odločb oziroma do podatkov o njih, ne glede na časovno oddaljenost.
Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako se bodo slovenska sodišča v bodoče odzivala na podobne prošnje medijev. Ali bo torej sodno razkrivanje izbrisanih sodb postalo stalna praksa, če bo za to izkazan javni interes, ali pa bo mariborska objava sodbe ostala zgolj osamljen (nesankcioniran) primer.
Tomaž Klipšteter, Sven Berdon
