Jure Košir: Klubi najbolj sprti v času, ko bi morali biti najtesneje povezani

Košir je na funkciji predsednika zbora in odbora za alpsko smučanje, s katero je bil tudi član izvršilnega odbora Smučarske zveze Slovenije, vztrajal le dobrih 16 mesecev, ko je Tomažu Lovšetu napisal odstopno izjavo, ker naj ne bi imel več takšne podpore, kot si jo je želel. Ob imenu bronastega olimpijca se je pojavil pečat, ki ga bo spremljal vse življenje. Iz ust funkcionarjev je mogoče slišati marsikateri očitek, da je Jure Košir zapustil alpsko smučanje v precej bolj rdečih številkah, kot so bile ob njegovem prevzemu funkcije, kar potrjujejo tudi številke.

Absolutno jih zanikam. Individualne obtožbe o primanjkljaju posamezne discipline so v takšnem sistemu, kot ga ima Smučarska zveza Slovenije, neutemeljene. Če sem torej obtožb deležen sam, se lahko čuti soodgovornega kot član izvršilnega odbora tudi Medven osebno ter hkrati vsi člani alpskega odbora. Predsednik alpskega zbora absolutno ne more sprejemati avtonomnih odločitev. Poleg tega me je omenjal v povezavi s Klemnom Bergantom in Bojanom Križajem, ki sta opravljala funkciji poslovnih direktorjev. Torej sta opravljala profesionalni funkciji in bi lahko za svoja dejanja odgovarjala. Jaz sem odgovarjal le alpskemu zboru in izvršilnemu odboru, torej se je amater posvetoval z amaterji.

Vidna sicer že je, a predsednik pooblastil sploh nima. Lahko zgolj poda predloge, ki jih mora najprej potrditi odbor, nato še zbor, kar pomeni vsi slovenski klubi. Proračuni se torej sprejemajo na zborih, potrjuje pa jih izvršilni odbor. V slabem letu in pol mojega opravljanja funkcije je bilo torej vse skupaj sprejeto skupinsko. Če je obtožba Srečka Medvena letela neposredno name, bi moral omeniti tudi mojega predhodnika Antona Ribnikarja in naslednika Janeza Deklevo.

Teh dokumentov nisem videl.

Na žalost ne morem oporekati dejstvom, da so bili v času mojega opravljanja funkcije odhodki višji od prihodkov. Ko je postalo jasno, da bodo odhodki višji, smo takoj pripravili sanacijske ukrepe. Toda takšna je praksa, odkar smučarska zveza sploh funkcionira. Problem večjih odhodkov v času mojega delovanja izhaja z naslova, da so bili stroški tik pred sezono predstavljeni drugače, kot se je izkazalo.

Seveda se strinjam z izvorom težave. Do presežkov odhodkov je prihajalo zato, ker so bili proračuni prenizki za neki normalen potek treninga vsaj osnovnih ekip. Problem alpskega smučanja je, da se je panoga zelo hitro dražila. Posledično ne moreš januarja vsega skupaj odrezati. Nadejaš se, da se bo mogoče našel kakšen nov sponzor, ki bo pokril program do konca sezone.

Kaj pa lahko storiš drugega sredi sezone? Lahko ukrepaš z varčevalnimi ukrepi in se nadejaš novih marketinških akcij ter morebitnih svežih sredstev. Žal se to dogaja v večini športnih panog in klubov.

Odgovornost bi morali prevzeti predvsem tisti, ki so imeli s smučarsko zvezo pogodbo v obliki zaposlitve. Funkcija predsednika alpskega odbora in zbora zagotovo ni pravi naslov za iskanje izvora negativnih številk.

Ne, nikoli!

Svoje sodelovanje z agencijo CM Sports sem zboru predstavil pred samimi volitvami. Provizije nisem dobil jaz osebno. Še vedno je lastnik marketinških pravic določenega števila tekmovalcev agencija CM Sports. Z nekaterimi med njimi se je Petrol odločil, da bo sklenil tudi individualne pogodbe. Vsak tekmovalec ima namreč možnost prodati svoje mesto na opremi. Tedaj so pogodbo sklenili štirje tekmovalci, ki so transparentno prejeli sredstva. Posel je bil ločen od sponzorstva, ki ga je imel Petrol s smučarsko zvezo. Na takšen način imajo tudi danes še vedno nekateri tekmovalci individualne pogodbe s Petrolom.

Precej težji. Kot sem seznanjen, so iz vrst alpskega smučanja prekinili pogodbo s smučarsko zvezo trije sponzorji. Sploh se ne ve, kaj se bo dogajalo s praznimi prostori na dresih, ki so namenjeni trženju. Pričakoval bi, da če morajo tekmovalci plačevati samoprispevke za svoje treninge, potem bi lahko imeli na voljo trenutno nezasedeni trženjski prostor. Poleg težke situacije v družbi alpskemu smučanju hkrati ne gredo v prid vse peripetije, ki dajejo negativen ugled športni panogi. Po drugi strani je treba vedeti, da je Tina Maze še vedno del ekipe in da sta dve zlati olimpijski kolajni na trgu gotovo vredni toliko, da bi se lahko uspešno tržilo izjemne uspehe.

Absolutno se strinjam. Od predsednika se nekako pričakuje, da bo lahko prispeval svoj ugled za pridobivanje novih sredstev. Naj se vrnem na pretekli čas, ko sem tudi sam funkcionarsko aktivneje deloval v alpskem smučanju. Tedaj je bil predsednik gospod Tomaž Lovše, ki je slišal veliko kritik o vodenju zveze. Če pa se analizira zatečeno stanje pred volitvami leta 2010, mu je treba dati veliko hvalo za to, kar je naredil. Alpskemu delu je bil denimo sposoben zapolniti vsa sponzorska mesta na opremi, poleg tega pa je uredil status s Tino Maze. Kot veste, so bili tedaj spori med njeno ekipo in vodstvom smučarske zveze najhujši. Prepričan sem, da če gospod Lovše s Tino tedaj ne bi našel skupnega jezika, ne bi dosegla takšnih rezultatov, kot jih je. Za tem dejstvom stojim! Tedanji predsednik se je resnično zavzel za reševanje težav in iskanje novih pokroviteljev.

Drži, da sem imel zasluge za prihod gospoda Lovšeta, ki se je maksimalno zavzel za alpsko smučanje in si vzel veliko časa za amatersko dejavnost. Žal mi je, da je odšel z mesta predsednika, preden je lahko uresničil svojo odločnost sprememb predvsem v smislu boljšega trženja svetovnih pokalov.

Tako je. Menim, da se v tem naslovu skriva precej sredstev, ki bi bila lahko namenjena panogam. Smučarska zveza je lastnica svetovnih pokalov, Kranjske Gore, Zlate lisice, Planice in Rogle. In tu imajo same panoge na svojih računih precej rezerve.

To je absolutno dobro. A bi bilo še bolje, da bi se natančneje pogledal ustroj smučarske zveze, kako deluje, kakšno je njeno poslanstvo, ki je napisano v statutu. In to je zagotavljanje programov športnikov. Ne pa, da je lastnik ne vem česa vsega. Naj se odpove stavbi v Podutiku in gre v najemniške prostore za en evro na kvadratni meter. Naj se odpove lastništvu. Mlademu 18-letnemu tekmovalcu ne koristijo premoženje in dolgovi smučarske zveze. Potrebuje denar za program, da bo nekoč morda uspel. Športnikom, ki so najboljši v državi, je treba zagotoviti, da se ukvarjajo s športom. Če je zato potrebno, da jim vsi nosimo kole, naj jim jih nosimo.

Kot kaže, bo treba poseči tudi po takšnih dejanjih. Osebno bi zelo radikalno zarezal v samo organizacijo smučarske zveze, saj bi se moral ustroj skrčiti ter posledično zmanjšati stroške poslovanja in podpornih služb, ki bi morale nositi večjo odgovornost. Kdo pa jih ocenjuje? Če mora trener na terenu za rezervacijo proge plačati 2000 švicarskih frankov več, kot je bilo v načrtu, se bo težko usedel v kombi, pripeljal domov tekmovalce ter svoje dejanje upravičil z besedami, da je to storil, ker ni imel denarja za stroške. Če pa tik pred začetkom nove tekmovalne sezone pride z vrha smučarske zveze ukaz, da je na voljo 300.000 evrov manj, kot jih je bilo načrtovanih, bo težko kakšen mladi smučar računal, da se bo našel kakšen evro za njegov program.

V takšni organizaciji gotovo ne. Ker preprosto menim, da ni prava. To sem spoznal hitro, ko sem ustroj trenutnega vodstva videl pobliže. Predvsem si želim več povezljivosti v alpskem delu. Slišim o nekih dveh strujah, kdo bo predlagal koga... Kdo je in bo predsednik alpskega odbora, sploh ni pomembno. Važneje je, da se klubi soočijo s situacijo ter se dogovorijo, kako bodo sploh lahko trenirali, kako se bodo povezovali. Ravno sedaj bi morali biti klubi najbolj povezani, ne pa da so sprti kot še nikoli.

Slišim, da je na eni strani struja, ki jo vodijo Srečko Medven in nekateri klubi, na drugi pa so klubi in podporniki izvoljenega predsednika Dušana Goriška. Težko razumem ravnanje Srečka Medvena, ki je postal figura, ki skuša narekovati delovanje v alpskem smučanju. Ni mi tudi jasno, kako in kdaj se izbirajo funkcije organov organizacijskega komiteja. Moj nasvet je, da če se želi gospod Medven aktivneje vključiti v problem slovenskega alpskega smučanja, naj zapusti mesto, ki se ga drži v Kranjski Gori, in naj prevzame kakšno bolj vidno funkcijo. Potem bo vsaj po funkciji razumljiv njegov pogled na trenutno krizo. Prav tako sem bil izjemno presenečen nad odzivom pred in na predsedniških volitvah 2010. Praktično edina alpska kluba, ki sta nasprotovala izvolitvi, sta bila Kranjska Gora in mariborski Branik. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj je bilo tako. Ker organizatorjem tekem svetovnega pokala niso ustrezale menjave načina v prej omenjenem trženju marketinških in televizijskih pravic. To je povzročilo strašanski preplah. Tega nisem pričakoval, kajti osebno menim, da bi lahko panoga z drugačnim načinom trženja pridobila več sredstev. Zelo nazorni so nekateri primeri iz tujine.