Naš ne. Redki so trenutki, ko se človek strinja z obrambnim ministrom svoje države. Novi slovenski obrambni minister je že med predstavljanjem svojih prioritet povedal, da Slovenijo zares ogrožajo samo naravne nesreče, zato se bo slovenska vojska bolj posvetila urjenju za pomoč gasilcem in civilni zaščiti. To je pomirjujoče. Ministri so nosilci vladne politike, iz česar lahko sklepamo, da bo Slovenija kljub drugačnim govoricam napovedala vojno naravi in za spopad z njo uporabila vojsko. Že zato bi se spodobilo, da dajo oboroženim silam sredstva za nakup novih uniform. Proti slovenski naravi se je težko boriti v puščavskih maskirnih uniformah, ki so jih nosili v Afganistanu.

Okoli nas živijo zelo nevarna življenja. V istih poročilih, v katerih smo slišali zelo optimistično oceno nevarnosti za Slovenijo, so kazali strašne slike naše neposredne soseščine. Ves svet je bil v ognju. Na tromeji med Sirijo, Irakom in Turčijo teče velika vojna med dvema najmočnejšima strujama ene od treh monoteističnih religij sodobne Evrope. Vanjo je vpletenih dvajset krščanskih in muslimanskih držav, ki jim s svojimi najboljšimi močmi pomaga tudi Slovenija. Zdi se, da je daleč, vendar vojna vedno bolj pogumno sega v južno Turčijo, kamor hodimo na počitnice. S Cipra pa je z nekaj dobre volje in kondicije mogoče plavati v Sirijo. Z vso artilerijo, ki jo zmore 21. stoletje, tam popravljajo meje s konca prve svetovne vojne in ustanavljajo vsaj tri nove države. Na severovzhodu preoblikujejo novejše meje. Na meji Evropske unije so v Harkovu ukrajinski domoljubi zrušili devet metrov visok kip Vladimira Iliča Lenina in razdražili rusko govoreče domoljube, ki živijo na robu državljanske vojne. Tudi v Libiji so odkrili nove možnosti demokratične izbire med različnimi opcijami. V Derni se dve oboroženi islamski milici borita za nadzor nad mestom. Ena ga je razglasila za provinco sirskega in iraškega kalifata, druga pogumno brani njegovo svobodo samostojne islamske republike. Po zelo uspešni leteči intervenciji zveze Nato za zaščito civilnega prebivalstva pred nasiljem države je država razpadla na sovražne milice in že četrto leto živi srečno življenje v sektaških spopadih. Valovi, ki jih je sprožilo sesutje libijske države, sežejo skozi Niger v Mali in v severno Nigerijo. Če izpustimo Iran in Pakistan, se zanimive stvari dogajajo tudi našemu velikemu trgovinskemu partnerju Kitajski. V Hongkongu so napovedali začetek vala sprememb, ki bodo na novo definirale ves svet. Vse skupaj v strnjenih desetih minutah večernih novic.

Slovenija je srečna dežela. Povsod drugod se morajo ukvarjati s problemi, ki jih povzročijo družbene napetosti. Nam nagaja narava. Že kratek sprehod iz Postojne do Orehka ali s Cola čez Predmejo in Vojsko do Dolenje Trebuše nam razloži, zakaj. Na višini okoli osemsto metrov gozdovi kažejo podobe z razglednic iz prve svetove vojne. Kot bi jih zbombardirale zaporedne večdnevne baraže težke artilerije. Odbiti vrhovi ležijo na tleh, ob deblih padlih dreves in polomljenih vejah. Kmalu bomo praznovali prvo obletnico ofenzive žleda, vendar nikjer ni videti velikih naporov za obnovo porušene domovine. Pa so to isti sveti gozdovi, za katere se je potegovala cerkev in ki so razdražili laično javnost, ko jih je versko goreča politika predala kleru. Cerkvenih gozdov zdaj ni mogoče ločiti od državnih in privatnih. Drevesa ležijo po tleh, njihove veje delajo jezove na hudournikih, ki čakajo na ustrezen trenutek, da še oni vdrejo v dolino. Civilno gozdno gospodarstvo je zatajilo, treba je načrtovati uporabo vojske. Tako razmišljajo tudi v Egiptu.

Ob tem velja imeti samo en droben pomislek. Položaj je skoraj osnovnošolski. Tako kot z naravo ima Slovenija težave tudi z družbo. Ob postopku imenovanja kandidatke za evropsko komisarko se je Slovenija odločila za izvirno obrambno politiko. V teh postopkih države običajno nimajo težav. V evropsko komisijo kandidirajo politike, ki so doma v napoto ali pa jih nimajo za kaj uporabiti. Vse institucije jih enoglasno podprejo in potem pozabijo nanje. Za komisarja v drugem mandatu se tudi ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s politiko, težko spomnijo, kako mu je ime. Kaj dela, ne opazi nihče. V tem precej dolgočasnem pogovoru med birokrati se je Slovenija odločila za napoved vojne in frontalni napad. Topovi niso bili usmerjeni na komisijo ali na njenega predsednika. Iz vseh cevi smo bombardirali lastno kandidatko. In ko se je na zaslišanju obnašala kot dolgočasna uradnica, kar sodi v opis del in nalog evropskih komisarjev, je bilo v deželi slišati vzdih olajšanja. Napadli smo sami sebe in zmagali. Tisočletni sen smo začeli sanjati leta 1000, ko je Nemčija začela postajati osrednja država Zahodnega rimskega cesarstva, v Bagdadu je bil na oblasti kalifat Abasidov, Kitajska je cvetela pod dinastijo Song. Srednji vek se je dobro začel. To so bile dolge in lepe sanje. Ampak nekdo je pozabil nastaviti budilko.