Sestri iz iste socialno šibkejše družine, 9-letna Eva in 6-letna Gaja, sta obiskovali isti vrtec, hodita v isto šolo. Kljub temu se njuni otroštvi razlikujeta. Medtem ko starejša Eva ve, kdo je France Prešeren, kje je živel ter zakaj ga pravzaprav mora poznati, je največji slovenski pesnik za mlajšo Gajo le »hecni gospod s črnimi kodri«, ki ga je morala v vrtcu narisati vsako zimo, starši pa so se ob razstavljenih risbah od srca nasmejali. Del Zdravljice sicer zna zapeti, ne ve pa, kaj ima ta »nerazumljiva pesmica« skupnega s kodrastim gospodom in slovenskim narodom.

Njena starejša sestra je pesnika spoznala drugače. Njegovo rojstno hišo je obiskala z vrtcem. Spomni se klobas, ki so se sušile v črni kuhinji, vonja po ognju in dimu, Francetove zibke in drugih podrobnosti. Mlajša Gaja z vrtcem ni obiskala Vrbe. Za vse načrtovane izlete v vrtcu ni bilo dovolj denarja in načrte je bilo treba oklestiti. Tako ni videla Prešernovega kipa, ki pozdravi vsakogar, ki pride v vas, ni prestopila praga njegove rojstne hiše, v kateri bi jo podrobnosti lahko za vedno spominjale na pomembna dejstva, ki naj bi jih kot državljanka in učenka morala (s)poznati.

Deklica Vrbe ne bo obiskala niti v šoli, saj je tudi tam finančna stiska močno pritisnila na načrtovanje kulturnih, naravoslovnih in športnih dni. Nobenega od njih v šoli ne smejo izpustiti, saj so predpisani z zakonodajo, se pa vsi po vrsti odvijajo le še v bližnji okolici šole, da staršev ne obremenjujejo s stroški prevoza. Medtem ko je starejša Eva s šolo prehodila precej bližnjih hribov, tekla na smučeh, plavala v bazenu, drsala na ledu in ves dan preživela na smučišču, česar ji njeni starši ne morejo omogočiti, se bo morala mlajša Gaja zadovoljiti s sprehodi v bližnjo vas, ki so hkrati tudi edina dosegljiva prostočasna dejavnost njene družine, saj avta nimajo. S sošolci se bo tja v prihodnjih dveh letih podala vsaj petkrat: na dva športna dneva, enega naravoslovnega in na dva kostanjeva piknika. Za nova doživetja, ki so v šoli bogatila njeno starejšo sestro, se lahko obriše pod nosom. Takšni primeri se v šolah kar vrstijo: brezplačni krožki ugašajo, šole v naravi se krčijo le še na obvezne, ki so vse krajše.

Jasno je, da v šolah ne morejo reševati vseh socialnih stisk, tako obsežnega krčenja priložnosti za nova doživetja otrok pa prav tako ne bi smeli dovoliti. Marsikateremu otroku šola pomeni edino priložnost za nova spoznanja, nova znanja in nove dogodivščine. Zato bi vsi vsaj v šoli morali imeti priložnost obiskati kraje, početi stvari in spoznati ljudi, ki jih s svojo družino ne morejo. Le tako bodo imeli zares enake možnosti in ne le na papirju.

Vsa doživetja pa se vedno odražajo širše, tudi na boljših učnih dosežkih. In prav je, da otroci na primer Franceta Prešerna že v zgodnjih letih poznajo ne le po njegovi pričeski, pač pa po (marsi)čem drugem.