Avtorski večer Bojane Šaljić Podešva, znane po občutljivi raziskavi elektroakustičnega medija in njegove interakcije z živim zvokom, je bil vreden svojega imena. Oglašal se je iz skladateljičine budnosti oziroma odzivanja na svet. Besedna zveza Iz časa v čas, s katero je bil naslovljen, seveda ni namigovala na premočrtno povezovanje glasbene zgodovine in zdajšnjosti, temveč predvsem na vertikalne stike med bivanjsko zajetimi sloji časa oziroma na napetost med objektivnim, zunanje vsiljenim in intimistično doživetim časom. Estetski dogmatizem je tuj ustvarjalki, katere glasba se nagiba k odpovedi avtorskemu egu, vabi poslušalca k osvobajanju od pričakovanega in ga opominja na večno zveneče – pogosto skozi skrajno redukcijo in notranje osvetljevanje gradiva (krstno izvedeni Sij s pianistko Nino Prešiček). Z relativizacijo tradicionalnih razmerij in vidikov glasbenega dogodka se Šaljićeva navezuje na »stara« vprašanja (konceptualistov), a si obenem zastavlja še številna druga, bolj družbeno aktualistična; njeno zvočno razmišljanje je iskanje možnih odgovorov. Prav zaradi stopanja po taki hipotetični poti je skladateljica umetniško vitalna, četudi nas morda ne prepriča prav z vsakim izmed svojih (samo)spraševalnih ekskurzov. Prehod med presunljivo skladbo Highway to Dadaab (milino klarinetnega nastopa Petre Stump je prebadal hlad iz zvočnikov predvajanega »poročila« o humanitarni katastrofi) in bolj plakatnim, trivializiranim angažmajem akcijske »neskladbe« Abstinenca 2 je učinkoval kot že skoraj neproduktiven trk. Celotnost dogodka pa je bila strnjeno sugestivna, premišljeno umeščena v prostor in nadgrajena s sijajnimi izvajalci – omenimo vsaj Tomaža Lorenza in Jerka Novaka (tokrat v vlogah nosilcev performansa) ter harmonikarja Luko Juharta v večmedijsko razprtem podvigu Abstinence 3.
Na kratko še nazaj k oranžnemu abonmaju. Marcela Lehningerja je bil orkester bržkone vesel: mladi dirigent je poskrbel za elegantno, skoraj brezhibno urejenost zvoka. Izstopajočega umetnika v njem še nisem prepoznal. Izvedba Mendelssohnove Škotske je šele proti koncu pridobila nekaj prave karakteristične sočnosti. Izsev Beethovnovega Petega klavirskega koncerta pa je zamejila gostujoča pianistka Martina Filjak, katere igra, ukrojena z izventvarinsko ekonomiko, je nihala med romantizirano mehkimi izmiki, uglajenim prikrivanjem (občasnega) tehničnega napora in kontekstualno osamelimi momenti zvočnega veličastja. Spremljali smo interpretacijo, ki ni rasla. Sicer pa smo v koncertnem listu našli tudi naslednjo nesmiselno formulirano opombo o Beethovnu: »častni član (1819) Slovenske filharmonije«. Le kako je lahko omenjenega velikana počastila ustanova, ki v času navedene letnice oziroma skladateljevega življenja sploh ni obstajala? S tem, da se ima Slovenska filharmonija za naslednico Filharmonične družbe oziroma je zanjo pač obveljala, Beethoven prav tako nima nič.
