Zakon na novi podlagi

Nekoč je v Hollywoodu obstajal tako imenovani Haysov oziroma produkcijski kodeks, ki je s kakšnim ducatom predpisov zagotavljal moralne standarde ameriškega filma. Eden izmed teh predpisov je zahteval, da morajo filmi »spoštovati svetost institucije poroke«. Ko je sredi 50. let prejšnjega stoletja ta kodeks nehal veljati, je v ameriškem filmu res vse potekalo tako, kot da je zdaj vse dovoljeno in niti »institucija poroke« ni več nič »svetega«. A če se je zdelo, da ta institucija ne more biti bolj karikirana in satirizirana, kot je bila v Altmanovi Poroki (The Wedding, 1978), pa je šele in prav film Davida FincherjaNi je več videti, kot da je heteroseksualni poroki snel še zadnji svetniški sij. Pravzaprav je pred Fincherjem to naredila že Gillian Fynn, avtorica istoimenskega romana (Gone Girl, 2012), ki je postal tako ameriška kot slovenska uspešnica. Nekdanjo »sveto institucijo poroke« sta torej sesula ameriška pisateljica in renomiran hollywoodski filmar v nekakšni literarno-filmski »poroki«, če ne prej zaroti, ki ima v žanrski formi vse kvalitete duhovitega trilerja.

Postavni Nick (Ben Affleck) in svetlolasa Amy (Rosamund Pike) sta zakonski par, ki malo spominja na nekatere Freudove paciente, natančneje na tiste, o katerih je ugotovil, da jim poznavanje psihoanalitske literature prav nič ne pomaga, da bi ne bili njegovi pacienti. Amy in Nick, kot izvemo iz prebliskov preteklosti, namreč nista bila le srečen ljubezenski par, ki se je seksualno in spiritualno popolnoma ujemal, marveč sta si, oba inteligentna in pisateljsko nadarjena, zakonsko institucionalizacijo svojega razmerja zamislila kot projekt idealnega para. »Kot mož in žena že ne bova tako dolgočasen par kot so vsi ostali, najin zakon bo nekaj izjemnega.« Tako nekako se glasi njuna poročna ideja, ki jo res najbolj zagovarja predvsem Amy, ki je sicer tudi avtorica mladinskih uspešnic o Čudoviti Amy, barbikasti »all american girl«. Če torej njuna poroka ni ravno nekaj svetega, pa ima pečat idealnega. Film se začne na dan, ko naj bi Amy in Nick praznovala peto obletnico svoje poroke, toda mož ugotovi, da je žena izginila.

Je samo izginila ali pa je bila umorjena? Medtem ko policija – zlasti v osebi inšpektorice – korektno preverja obe možnosti oziroma se šele in prav na podlagi indicev preusmeri od ene k drugi, pa je drugače v medijih, še posebno v neki televizijski oddaji, kjer njena »feministična« voditeljica Nicka že slika kot morilca svoje žene. Ko se v filmu oglasi še Amyjin pripovedni vidik, ponazorjen s pisanjem dnevnika, se obenem namnožijo indici, ki Nicka tudi v policijskih očeh osumijo kot morilca. Nick najame odvetnika, ki slovi po reševanju tako zapletenih in zagonetnih primerov. Le da tu ne gre za kakšen kriminalni primer z domnevno znanim morilcem in pogrešanim truplom njegove žrtve. Triler je le žanrski videz, ki ga je prefrigano zasnovala Amy, in to prav zato, ker je Nick s tem, da si je za ljubico privoščil svojo študentko, izneveril njun projekt idealnega zakonskega para. Njen projekt, s katerim je hotela moža pokopati kot svojega morilca, bi se ji skoraj posrečil, če ne bi tako kot projekt idealnega zakonskega para spodletel na čereh nepredvidljive banalnosti.

Če si lika Amy ne bi izmislila pisateljica, bi njegovega avtorja doletela obtožba mizoginije. V primeri z njo so celo »fatalne« mrhe iz filma noir pravi angeli. Ko že kaže, da se bo njena vražja zarota proti možu sfižila, se Amy zateče k svojemu nekdanjemu občudovalcu, čeprav mu je že naprtila sodno prepoved približevanja. Tudi ta Amyjin občudovalec je intelektualec, povrhu še bogat, toda če mu prva lastnost nič ne pomaga zoper ljubezensko patologijo, mu druga omogoči, da Amy zapre v svoj grad, opremljen z nadzornimi kamerami. Kar lahko naredi le nekdo, ki res ne ve, kdo je Amy. Namreč ženska, ki se zna grdo maščevati za svoj izneverjeni ideal. In če se ji že ni posrečilo kaznovati svojega moža in ga dobesedno scvreti kot svojega morilca, je – kot inscenirana žrtev posiljevalca – sama umorila svojega občudovalca, in to prav zato, da bi se lahko vrnila v zakon z Nickom. Ta zakon je zdaj dobil novo podlago, resda zločinsko, toda takšna je le in prav v funkciji ohranitve njegove »svetosti« ali vsaj »idealnosti«.