S čim se je pravzaprav »pregrešil« Jović? Ob ugotovitvi, da se je na Škotskem (in v celotni Britaniji) mogoče zavzemati tudi za radikalne politične opcije, najprej navaja, da ima posledično vsak pravico zagovarjati (skoraj) vse, kar želi, nihče pa nima pri tem pravice uporabljati nasilja, nato pa se vpraša, koliko smo (bili) mi oddaljeni od tega standarda. In ugotavlja: »Naši referendumi o neodvisnosti so bili – z izjemo črnogorskega leta 2006 – zelo neliberalni. Morebiti so bili 'demokratični', če pod 'demokracijo' razumemo ugotavljanje, katerih je več in katerih manj. No, liberalni zagotovo niso bili, saj ni bilo dovolj svobode, da bi vsakdo brez upravičenega strahu pred drastičnimi posledicami lahko povedal natančno tisto, kar misli. Na eni strani so bili tisti, ki so separatizem a priori in brez kakršne koli potrebe po pojasnilu razglasili za nedopustnega in 'izdajo'. Na drugi strani so bili tisti, ki so krenili po poti odcepitve in so zagovornike obstanka skupne države razglasili za 'agresorje' (ko je šlo za pripadnike drugih nacij) in 'izdajalce' (v primeru, da so bili sonarodnjaki). V nekaterih primerih druge strani ni bilo ne videti ne slišati, kot da ne obstaja. To ni bilo zato, ker dejansko ne bi obstajala, ampak ker je bila utišana z neprestanim etiketiranjem in grožnjami, od katerih so se nekatere tudi uresničile. Ni bilo dovolj svobode. In tudi danes je ni. Agresivnost in nasilje sta bila glavni karakteristiki naših 'referendumov o neodvisnosti'. Bili sta kot neka vrsta uverture v vojno oziroma prva epizoda vojne in njihov cilj ni bil ustvarjanje miru. 'Pogovarjalo' se je prek mušice na puški. Njihov 'smisel' je bil – prikazati moč in silo drugim: tako tistim, ki so bili proglašeni za 'izdajalce', kot onim, ki se jih je obravnavalo kot 'agresorje'. Služili so izključevanju drugih, njihovemu odstranjevanju, preglasovanju in zanemarjanju.«

Hrvaški mediji, z njimi pa tako rekoč vsa volilno pregreta Hrvaška, so v tem odstavku daljšega teksta, ki ga Jović sklene z ugotovitvijo, da so vse svobodne družbe (ne le etnično zapletene) pravzaprav razdeljene družbe tudi o tako bistvenih stvareh, kot je vprašanje neodvisnosti ali suverenosti, prepoznali odrekanje legitimnosti, če že ne kar legalnosti osamosvojitve. »Soglasje o tem (vprašanju suverenosti in neodvisnosti, op. p) je mogoče le v sestavih, ki ne dopuščajo svobodnega izražanja. Manj ko je demokracije in svobode, večja je enotnost in večje je soglasje. Seveda – prisilno. Ali – konstruirano na dogmi nacionalnega mita,« je ocenil Josipovićev svetovalec in bil nemudoma odstavljen ob redkem soglasju hrvaške politike. In seveda slabem spominu predsednikovega urada, ki se je še do prejšnjega tedna strinjal z Jovićevim mnenjem, da njegovi teksti šele z njegovim podpisom dobijo vlogo rdeče cunje pred očmi hrvaške desnice in tudi dela levice.

Ker Jović ni prvič dodobra razburil enih in drugih, je seveda zanimiva zgolj reakcija hrvaškega predsednika oziroma njegovega urada. Slednji je namreč sporočil, da se Josipović ne strinja s tezo, ki jo je njegov svetovalec podal v članku za Politično misel, ter dodal mnenje predsednika, da se referenduma na Škotskem in Hrvaškem v ničemer ne moreta primerjati. »Slednji je bil izveden v demokratičnem ozračju, a tudi pod bremenom zavesti o tem, da politika Slobodana Miloševića in njegovi tanki grozijo Hrvaški,« sklene Josipovićev urad in v enem stavku pravzaprav o hrvaškem referendumu pove enako, kot je Jović nekoliko obširneje v citiranem odstavku članka, ki je dejansko analiza škotskega vseljudskega glasovanja.

Z utemeljitvijo, da so »škodljive in napačne« (referendumske) teze povod za odslovitev glavnega svetovalca, je Josipović samo priznal upravičenost očitkov, da je bilo škodljivo in napačno samo imenovanje Jovića na ta položaj. Dokaz več, da na Hrvaškem (kot tudi marsikje drugod) miti in ne realne potrebe ljudi vodijo tudi najvišje politike k njihovemu cilju – to je k ohranitvi oblasti in ne upravljanju države v dobrobit državljanov. Pogrom nad akademikom, ki jasno izraža svoja stališča, ne pa prazno govoriči, skrivajoč se za kakšno inštitucijo, je vselej skrb zbujajoč. Ko bodo volilci svojim političnim predstavnikom zamerili takšne poteze, bomo dobili pravo politično kulturo, za zdaj pa s(m)o oboji sužnji mitov.