Zdravi občutki krivde vzdržujejo moralne okvire. V antiki je bilo doživljanje krivde vrlina modrecev, izjemnih ljudi. Od srednjega veka pa je v zahodnjaški umetnosti občutenje krivde nadloga šibkih posameznikov. Mnogi so se in se še danes sprašujejo o vzrokih za razširjenost občutenja krivde na Zahodu. In tudi o posameznikih, ki skušajo brez tega občutka nadvladati druge, tudi psihopatih.

Na psihoterapijo pride k vam širok krog pacientov od mladostnikov do sodnikov in zdravnikov. Si slednji ne znajo pomagati sami?

»K meni zdaj ne hodi več populacija, kakršna je, ko sem pred 20 leti delala na psihiatričnem oddelku mariborske bolnišnice z najtežjo populacijo, nato pa sem se odločila za zasebno prakso in uspela registrirati dejavnost z zdravstvenimi storitvami: specialistična ordinacija za klinično psihologijo in psihoterapijo. Sprašujete po zdravnikih. Ti so lahko v hudih stiskah. Bolniki s težkimi boleznimi umirajo. Na nekaterih oddelkih je tega veliko. Zdravniki se morajo znati razbremeniti krivde, da niso zmogli pomagati. Njihov obrambni mehanizem je lahko to, da jih pacient sploh ne zanima, ali pa so tako prizadeti – teh je več – da se zelo globoko vživijo v bolnika in hočejo na vsak način pomagati. Če bi bilo več supervizij, bi bilo to za zdravstveni sistem ceneje. Ne morete vedeti, kakšno škodo lahko povzroči to, da je zdravnik izgorel. V tujini imajo tudi v gospodarstvu utečeno delo s psihoterapevti, kjer delajo za izboljšanje odnosov v kolektivu. Dobri odnosi in motiviranost so najcenejši način za uspeh podjetja. Naš gospodarski sistem še ni toliko dozorel. Psihoterapija ni le stvar bolnišnic, ampak širša družbena potreba, da se izboljšajo odnosi in poveča učinkovitost podjetja. Dobri odnosi so temelj vsega. Že od družine naprej.«

Psihoterapija blaži stiske

Ogromno zaposlenih je nezadovoljnih v svoji službi. Četudi pljuvajo po njih, nimajo kam.

»Delam na avtonomiji, a tudi na adaptaciji. Ne moremo spremeniti družbe, podjetja. Teh zgodb je tu ogromno, razumem jih in mi je hudo zanje. Dodajamo kamenček po kamenček. Ko bomo dovolj močni, bomo vedeli, kaj narediti. Kolega psihoterapevt me je vprašal, kaj delam s svojimi strankami. Številni po končanem psihoterapevtskem procesu v naslednjih letih postanejo samostojni podjetniki. Morda pogosteje zato, ker sem imela tudi jaz podobno izkušnjo. Ko sem kot klinična psihologinja odhajala s psihiatrije, iz javnega zdravstva, so me spraševali, ali se mi je zmešalo in kot kaj bom registrirala svojo dejavnost.«

So ljudje, ki hodijo na psihoterapijo, še stigmatizirani?

»Vse manj. Saj nisi nor, če si v krizi. Psihoterapija je zelo ekonomična, ni psihosomatskih obolenj, ni daljših hospitalizacij in je zmanjšana potreba po zdravilih. Je prava pot, če nisi prej spoznal, da si nekakovostno živel. Po daljšem psihoterapevtskem procesu, to je znanstveno dokazano, pride do trajne morfološke spremembe možganov, ne tako kot pri medikamentoznem zdravljenju, ko se stanje začasno spremeni, težave pa ostanejo pod površjem. Seveda ljudje želijo rezultate takoj, čez noč, instantne terapije. Če kdo obljublja, da bo po treh urah terapij dobro vse, kar se je nabiralo trideset let, je to iluzija. Obveza psihoterapevta je, da stranki ne naredi škode.«

Neurejen status

Kakšne škode?

»Kadar je človek v skrbeh, je občutljiv in išče pomoč. Oprijel bi se tudi 'zdravilne vode', nekoga, ki zdravi z očmi. Cenim komplementarni način zdravljenja, a vedeti je treba, kaj kdo dela in komu odgovarja. V Združenju psihoterapevtov Slovenije, ki združuje večinoma specialiste psihiatre in klinične psihologe, si prizadevamo, da bi bilo področje našega delovanja zakonsko urejeno, da ne bi na terenu prihajalo do pojava samooklicanih psihoterapevtov z nekimi kratkimi tečaji, kar dela škodo stroki. Zakon je pripravljen že od leta 2009. ZPS ima 148 članov, od tega 61 članov z nazivom, izobraževanje poteka po evropskih kriterijih za naziv psihoterapevt. Večina jih je zaposlenih v javnem zdravstvu oziroma so zasebniki koncesionarji in do njih lahko pridete z napotnico osebnega zdravnika. Prejšnji teden smo imeli sestanek v Uradu predsednika RS z gospo Aljo Brglez, vodjo kabineta. Dobili smo častno pokroviteljstvo predsednika Boruta Pahorja za 14. Bregantove dneve, bienalno vseslovensko strokovno srečanje psihoterapevtov med 9. in 12. oktobrom v Podčetrtku in podporo našemu delu in prizadevanjem.«

Po pomoč pridejo že tudi dijaki in študentje. Kakšne so njihove težave?

»Obsedeni so z aktivnostmi. Družba zahteva uspešnost, točke, odstotke. Nič več ni odnosov, ni človekove individualnosti, vse je tekma. Ne naredijo izpita in to je katastrofa. Ni letnika in nastopi kriza. Pridejo pod hudim pritiskom, anksiozni, depresivni. Ko bi le prišlo k nam malo več vzhoda, kjer so ljudje brez materialnih dobrin zelo globoki. Razvojna psihologija govori, da nas vzorci zaznamujejo od rojstva do tretjega leta in so v implicitnem spominu. V obdobju adolescence po normalni poti sami kompenzirajo, doživljajo krizo, uporništvo, 'morijo' starše, prebolevajo travme, se razhajajo. Če so v tem obdobju krasni otroci, je z njimi nekaj močno narobe. Pohvalijo se, da so družabni, saj da imajo na facebooku 1200 prijateljev. S kolikimi od teh bi lahko šli na kavo in se pogovarjali o svojih težavah?«

Vas kot mafija

Ali bi lahko močno povezana vaška skupnost delovala kot terapevt?

»Ne nujno. Ena od deklet, ki prihajajo na psihoterapijo, je rekla, da mora pobegniti iz vasi. Ker se ne sklada z njihovim vzorcem, po katerih bi morala živeti. Zdi se ji, da delujejo kot mafija, če nisi z njimi, te izločijo.«

Kako vi predelate krivdo, če kaka vaša stranka v stiski naredi samomor?

»Osebno nimam take izkušnje. Če imajo samomorilne misli, naredimo antisuicidalni pakt, dam jim mobilno številko in me lahko v stiski pokličejo kadar koli. Imam stranke, ki so že poskušale narediti samomor in ki so jih k meni poslali kolegi psihiatri. Zadovoljna sem, če nimajo več samomorilnih idej.«

Smrt pušča za seboj mešanico občutkov.

»Vsak lahko žaluje po svoje, s krizo, krivdo, jezo. Najtežje je po samomoru. Obremenjeni so otroci, partnerji. Samomorilci pustijo za sabo grozo. Nihče samomora ne naredi zaradi drugega, vedno zaradi sebe. Ker ni mogel predelati nekih travm. Občutki krivde pa ostajajo. Nekateri celo rečejo: zaradi tebe se bom ubil. Ne gre le za kognitivno sporazumevanje, ampak za uvid, da stranka lahko spelje ločitev od krivde. Potem se zmanjšajo občutki krivde in slaba vest. Ampak okolica še vedno melje po svoje.«