Tam – pa tudi v Turčiji – temu pravijo meze, obed, v katerem na mizo zložijo več deset različnih majhnih jedi od oliv, belega sira do majhnih ražnjičev, neskončne vrste solat, denimo slovite iz jajčevcev, omak s tahinijem, humusa, jogurta z dodatki in obvezne melone, ki se prav odlično poda k janeževemu žganju, obveznemu delu tega obreda. V libanonski obliki na mizi ne smejo manjkati felafel, kibbe, mesne kroglice z bulgurjem, fatoush, solata s kruhom ali tabouleh, solata z bulgurjem. Na Cipru pa meze ne sme miniti brez pečenega sira, ki mu pravijo halumi. Ni rečeno, da je meze le predjed, lahko je obrok zase, zato se na mizi pogosto znajdejo tudi meso, drobovina, kalamari in ribe.
O zgodovini prigrizka, imenovanega meze, je znanega malo, le to, da ga poznajo v vseh deželah otomanskega cesarstva in da beseda verjetno izhaja iz perzijske besede mazze, ki pomeni prigrizek. Vse drugo pa je prepuščeno domišljiji kuharjev, kako iz zalog pričarati sultansko pojedino.
