Nogomet je tudi boj za prevlado med različnimi sistemi, modeli, miselnostmi... Je igra, h kateri je mogoče pristopiti na nešteto različnih načinov, na koncu pa je merilo rezultat. Da nogometna nacija pride do načina igre, po katerem je prepoznavna, so potrebna leta in leta dela ter razvoja, kar je povezano tudi z geografskimi, zgodovinskimi in kulturnimi značilnostmi določene države. Tako je svet spoznal brazilske driblerje, nepopustljivo nemško ekipo, ki ne odstopa od napadalnega nogometa, pa predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih pragmatične italijanske selekcije s čvrsto obrambo in učinkovitim napadom, angleško igro »run and gun« (teci in streljaj, op. p.), nekoč je bil zanimiv norveški sistem z dolgimi podajami in visokim napadalcem, ki je veliko golov dosegel s strelom z glavo.

V zadnjih letih je bil najbolj čislan španski način igre. Tiki-taka je navduševala svet, za njo pa se skriva ogromno načrtovanja in dela. Španska zgodba o uspehu ne temelji le na članski ekipi, ampak tudi na mlajših, ki so prav tako osvojile vse mogoče naslove. Španija v vseh mlajših selekcijah igra na isti način. Mladi in obetavni igralci se nogometa učijo po istem kopitu, poleg tega imajo podobno podporo tudi v klubih. Tako pride do avtomatizacije. Ko prehajajo iz ene starostne kategorije v drugo, nimajo težav s prilagajanjem na nov sistem igre, prav tako, ko preidejo v člansko selekcijo.

O tem je minuli teden govoril selektor Slovenije Srečko Katanec, ko je na novinarski konferenci dobil vprašanje, zakaj je bila za Slovenijo večkrat zaradi utrujenosti nogometašev problematična druga v nizu dveh tekem v nekaj dnevih. »Naj povem, kaj je rekel španski selektor, ko so mu postavili isto vprašanje. Rekel je, da nima niti najmanjšega problema. Zakaj? Zato, ker igralci v vseh njihovih mlajših reprezentancah natančno vedo, kaj morajo delati. Tudi, če jih deset izpade iz članske ekipe, lahko vanjo umestijo deset mladih, ki natančno vedo, kaj morajo delati. Trenerju se ni treba ukvarjati z določenimi stvarmi, ker izhaja iz sistema. Mi pa žal ne funkcioniramo tako,« je dejal in pristavil, da takšnega sistema pri nas verjetno ne bo nikoli. Selektorjeve besede so zvenele kot kritika Nogometni zvezi Slovenije (NZS), morda kot vnaprejšnje iskanje alibija ali kar oboje. Kakor koli že, v njegovih besedah je mogoče odkriti problematiko, pomembno za razvoj slovenskega nogometa, še posebno v trenutnih razmerah, ko se veliko selektorjev v mlajših reprezentancah menja, stroki pa se vsaj po mnenju nekaterih trenerjev ne pripisuje več pomena. O tem smo želeli govoriti z direktorjem reprezentanc Milanom Miklavičem, ki koordinira delo mlajših reprezentanc in je odgovoren za to problematiko, vendar je tiskovni predstavnik sporočil, da pred kvalifikacijskima tekmama članske reprezentance o tem ne bo govoril.

Verdenikov conski presing

Za strokovna pojasnila so bili bolj odprti nekateri drugi trenerji. Nekdanja selektorja Brane Oblak in Bojan Prašnikar sta pojasnila, da je bila strategija dela izdelana, ko sta nad tem bedela Zdenko Verdenik in pokojni Brane Elsner. »Vsi so delali po istem kopitu, trenerji so se izobraževali na tak način. Danes tega ni več. Ni več predavateljev, ki bi jim človek verjel,« je povedal Brane Oblak. Takrat je bil slovenski sistem conski presing, kakršnega je igrala Verdenikova reprezentanca. »Ko smo se nazadnje uvrstili na svetovno prvenstvo, smo bolj ali manj igrali na protinapad. Če je to naš sistem, ga moramo še naprej gojiti. Ali pa to, kar igra Maribor. Torej obrambno in čakati, da tekmec naredi napako,« je dodal Oblak.

Conskemu presingu je sledil sistem 3-5-2. Igrala sta ga reprezentanca, ko se je prvič uvrstila na svetovno in evropsko prvenstvo, ter Maribor ob prvi uvrstitvi v ligo prvakov. Zlati dobi konec devetdesetih in na začetku novega tisočletja je sledila kriza. Po dokončnem slovesu uspešne generacije leta 2004 se je zdelo, da slovenski nogomet išče identiteto. Svet je igro s tremi branilci zamenjal s štirimi, v Sloveniji so se nogometni strokovnjaki spraševali, kaj bi bilo najbolje. Negotovost se je končala s Kekovo reprezentanco, ki je na začetku iskala vsemogoče variante, nato pa s sistemom štirih branilcev in dveh zveznih igralcev, ki sta bila v sistemu 4-4-2 ključna, našla dobitno kombinacijo. Slovenija se je še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo. Čas uspehov pa je hitro minil, opazen je bil odstop od mundialskih vrednot, reprezentanca je doživljala pretrese, prav tako način igre, ki je postal manj definiran, precej manj prepoznaven. Pod Katančevim vodstvom naj bi stvari prišle na svoje mesto. Rezultati in igra so se v drugem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Braziliji izboljšali, ostaja pa predvsem dilema igre z enim ali dvema napadalcema. V Estoniji se postavitev z enim v konici napada ni obnesla, bližnja prihodnost, ki prinaša tekmi s Švico in Litvo, pa je negotova.

Ne pogovarjajo se o nogometu

Pogled v zgodovino kaže na to, da Slovenija ni imela enotnega načina igre, ampak se je pristop od obdobja do obdobja spreminjal. »Nimamo igre, za katero bi lahko rekli, da je to naš model. Ko pridemo do krize rezultata, se vedno znova začnemo spraševati, kaj je zdaj to. Trende v svetu skušamo posnemati. Ker če tega ne posnemamo, potem je vsak trener v naših razmerah nazadnjaški. Dejstvo je pa, da nimamo definirano, kako bi in kaj bi,« je dejal Bojan Prašnikar, ki je zaskrbljen zaradi številnih menjav selektorjev v mlajših reprezentancah in ker po njegovem stroka nima več nobene veljave, kar je bilo v javnosti izpostavljeno predvsem v času imenovanja Slaviše Stojanovića za članskega selektorja, ko vrh NZS predloga strokovne komisije ni upošteval. »Sploh se ne pogovarjamo več o nogometu,« je dejal in dodal: »Selektorji se zelo veliko menjajo. To, kar se dogaja, se dogaja v enem krogu. In tako se pač dela. To s strokovnimi komisijami nima nobene zveze.«

Od slovenskih nogometnih delavcev ne gre pričakovati, da bi skovali tako vrhunsko reprezentančno mrežo, kot je to uspelo Špancem. Toda še ne pomeni, da se na tem področju ne da ničesar narediti. Glede na to, kaj sta povedali tako ugledni nogometni imeni, kot sta Srečko Katanec in Bojan Prašnikar, pa očitno na tem področju ni vse tako, kot bi lahko bilo. »Zagotovo in bi morali nekaj narediti. Mora obstajati neki koncept, treba je postaviti temelje. Govorimo le o članski reprezentanci, a v slovenskem nogometu obstaja še veliko stvari,« je dodal Prašnikar. Kakšen naj bi bil slovenski nogometni model, ni najbolj jasno. Je pa znano, da so bile slovenske ekipe uspešne, ko so bile bolj zagrizene od tekmecev in ko se je iskrilo izpod podplatov slovenskih reprezentantov. Prav borbenost in trdo delo sta tisto, s čimer naj bi slovenski nogometaši izničili primanjkljaj na drugih področjih. »Glede na to, da smo majhni in nas ni veliko, moramo to nadoknaditi z boljšim delom in večjo količino dela. Vse mora biti usmerjeno v delo in kakovost,« je dodal Prašnikar. Sliši se preprosto, a ni. Še sploh, če interes ni le nogometni razvoj.