Je to vaša zadnja priložnost?

V normalnih reprezentancah ima selektor več kot dve leti možnosti dela, ne glede na rezultate. Izjeme so, če selektor naredi kaj grozno narobe z moralnega stališča ali kaj podobnega. Ne postavljam se pod pritisk, da imam zadnjo priložnost in da moram zato premikati planete. Glede na to, kaj hočemo doseči, potrebujemo čas. Prepričan sem, da se bodo stvari obrnile. Požrli smo veliko kritik, tudi upravičenih, saj nismo zmagali v evropski ligi.

Kako se stvari lahko obrnejo?

Pred tem se morajo v ekipi uskladiti še določene zadeve. Ne razmišljam samo o rezultatu, ampak tudi o tem, kako sestaviti homogeno ekipo, da bodo vsi sledili istemu cilju. Fantje na treningu že dobro delajo, toda vprašanje je, kako kakovostno delajo.

Kljub temu ste lani pred evropskim prvenstvom poudarili, da želite vrhunski rezultat.

Dejstvo je, da članski odbojki manjka velik reprezentančni uspeh. Zakaj ne bi razmišljali o tem?

Toda Slovenija nato ni šla niti iz skupinskega dela, kar je precejšnja razlika.

Da, toda vprašanje je, ali je vrhunski dosežek za Slovenijo trenutno dosegljiv ali ne. Vse nas žene naprej, da ga bomo nekoč dosegli. Čez nekaj časa ga bomo zagotovo lahko, a se mora še marsikaj spremeniti.

Kritikov imate ogromno.

Kritike so del športa, a se z njimi ne obremenjujem. Dobro vem, katere kritike so pomembne in se lahko iz njih kaj naučim, katere pa tiste, ki gredo naprej z vetrom.

Do prihoda k reprezentanci in k ACH Volleyju ste veljali za čudežnega dečka slovenske odbojke, a nato se je ustavilo. Zakaj?

Kariere so sestavljene iz uspehov in neuspehov. Na začetku so bili samo uspehi. V zadnjih štirih letih sem bil trener treh slovenskih ekip in z vsemi sem se uvrščal v finale ali osvajal naslove. V Kropi smo naredili iz nič zelo veliko. Pri Kamniku smo z mlado ekipo prišli v dva finala, kar Kamniku pred tem ni uspelo nekaj let. To je bila ekipa, ki je v celoti razumela mojo filozofijo. Toda glede na vse težave smo bili uspešni tudi pri ACH Volleyju. Od osmih zastavljenih ciljev smo jih dosegli sedem, osvojili smo pet od šestih realno dosegljivih lovorik. Redki bi zdržali, kot je naša lanska ekipa.

Kdaj je bilo najtežje?

Lani decembra nam je uspelo preprečiti razpad moštva in to je naša največja zmaga. Vsak teden so bile razmere težje, ekipa pa je imela kljub temu vedno močnejši značaj. Pokazala je spoštovanje do kluba in skupnega dela, brez izjem. Prav tega si želim tudi v reprezentanci.

Marsikdo na zgodbo pri ACH gleda drugače.

Naj potem oni pridejo in delajo zastonj. ACH ima vedno najvišje cilje, za kar morajo biti pravi pogoji. Če se nekdo odloči za poklic športnika, je ključno vprašanje, ali lahko od tega preživiš. Že ob mojem prihodu v ACH so se pričele težave, ki so se v zadnji sezoni samo še poglobile. Nekateri smo imeli velike težave pri preživljanju družine, a kljub temu smo ostali profesionalci, vsaj kar se tiče načina dela. Ne glede na vse pa sem hvaležen vodstvu kluba, da mi je zaupalo to pomembno vlogo v slovenski odbojki. Veliko sem se naučil o življenju trenerja, delovanju profesionalnega kluba in kdo so ljudje, ki jim lahko zaupam.

V reprezentanci ste imeli kritike tudi med igralci. Nekateri so šli proti vam.

Nikoli nisem imel občutka, da bi šel kdo načrtno proti meni, njihovih kritik v javnosti nisem slišal. Kljub temu je logično, da ne moremo biti vsi na isti valovni dolžini. Tega niti ne zahtevam. Zahtevam pa, da se vsi podredijo ekipi in nalogam, ki jim jih dodeli selektor. Vse drugo je izguba časa.

Kako je možno, da je vaša reprezentanca premagala Srbijo, ki je nato osvojila kolajno na evropskem prvenstvu, in Poljsko, ki je bila nekaj mesecev kasneje svetovna prvakinja, a ta ista reprezentanca na EP ne pride niti iz skupine in ne igra v svetovni ligi?

To ni ista reprezentanca. Očitno nekateri pozabljajo, da smo imeli na evropskem prvenstvu kompletno reprezentanco. Letos smo kvalifikacije in evropsko ligo začeli brez Matevža Kamnika, Mateja Vidiča in Andreja Flajsa. Kasneje ni bilo več niti Alena Pajenka in Dejana Vinčića, kar preprosto ni ista reprezentanca. Toda določene stvari so se morale zgoditi, da smo lahko šli naprej kot ekipa.

Koliko so vas ovirale poškodbe?

Nikoli nisem iskal izgovorov v poškodbah, čeprav smo pred polfinalom evropske lige proti Grčiji komaj sestavili ekipo. Imeli smo neverjetne težave, od zlomljenih prstov, angine, okužbe pljuč… Nenadoma smo ostali brez šestih, sedmih odbojkarjev. Denimo Dane Mijatović se je pred potjo v Grčijo sredi noči skoraj zadušil zaradi oslovskega kašlja. To so stvari, ki ti hitro vse porušijo. Če bi imeli le malce več zdravih igralcev, bi se dvoboj z Grčijo lahko končal drugače.

Je naša reprezentanca morda slabša, kot si mislimo?

Veliko se govori o zlati generaciji, ki je Slovenija ne bo imela več. Do določene mere je to res, a svoje reprezentante neizmerno spoštujem in to fantje dobro vedo. Moramo pa vedeti, da pod enakimi pogoji delajo tudi v drugih reprezentancah. Ogromno ekip je, ki so boljše od nas in pridejo na tekmovanje z istim ciljem. Določeno kakovost imamo, a tega do sedaj nismo pokazali. Imamo le svetle trenutke, ki kažejo, da lahko gremo na boljše, toda nekaj stvari se mora še spremeniti.

Kaj se mora spremeniti?

Če bomo delali enako kot do sedaj in bomo pričakovali enake rezultate, se ne bo nič spremenilo. Mi nimamo petih, šestih igralcev, ki bi bili v svojih klubih odgovorni za doseganje ključnih točk – še vedno imajo pomembne vloge, ampak od njih se ne pričakuje, da bodo zaključevali odločilne napade. Izjema je le Mitja Gasparini, od katerega se v klubu pričakuje, da bo on tisti, ki mora v kritičnih trenutkih prinesti zmago. V reprezentanci bi se vsi radi izkazali, a če zaključevanje napadov ni ena od tvojih nalog v klubu vso klubsko sezono, je to težko narediti v reprezentanci. Naša reprezentanca mora zato igrati izjemno homogeno, kar pa je možno le, če verjameš v iste ideale, isto filozofijo in iste vrednote in vsi upoštevajo vsa navodila. Dokler tega ne bomo dosegli, ne bomo uspešni.

Kako daleč ste pri iskanju te homogenosti?

Večina fantov razume moje filozofijo, nekateri pa bi še zmeraj igrali odbojko po svoje. Imamo nevarno zmes, a se trudimo, da vse fante spravimo na isto pot. Potrebno je veliko pogovarjanja, toda nekje je tudi meja. Zame niso najboljši tisti, ki udarijo najhitrejšo žogo, ampak tisti, ki bodo znali sprejeti filozofijo in bodo naredili vse za ekipo, četudi ni vse po njihovih osebnih željah.

In kako moteče je za vašo filozofijo, da je Alen Pajenk sredi kvalifikacij odšel na poroko prijatelja?

Kdor lahko sprejme filozofijo, bo z nami na avtobusu, kdor ne, bo doma. Za Alena mi je žal.

Kljub kakovosti?

Kaj so na svetovnem prvenstvu naredili v argentinski reprezentanci? Selektor Julio Velasco je iz prve postave odstranil Luciana De Cecca, ker je bil svojeglav, čeprav je morda najboljši podajalec na svetu. Iz istih razlogov je pri Poljski manjkal Bartosz Kurek.

Toda Poljska ima bistveno več vrhunskih igralcev kot Slovenija.

Veste, kakšen status ima Kurek na Poljskem? On je zvezdnik številka ena v športu številka ena. Selektorja Stephana Antigaja so skoraj pojedli, ker je pustil Kurka iz ekipe. To je enako, kot bi Američani pred olimpijskimi igrami v Barceloni iz sanjskega moštva odstranili Michaela Jordana. A vse za ekipo. Antiga je to moral storiti, če je hotel imeti povezano moštvo.

Imata Alen Pajenk in Dejan Vinčić še odprta vrata reprezentance?

Z vsemi igralci, ki so bili v reprezentanci, se bom pogovoril. Slovenija želi vse svoje najboljše odbojkarje.

Zakaj se določeni igralci ne znajo podrediti ekipi?

Nekateri mislijo, da razumejo sistem in da delajo vse prav, čeprav ne. Prav zato moramo ves čas iskati rešitve, kako pomagati ekipi. Glavno je, da vztrajamo pri zastavljenemu sistemu, pri čemer ne sme biti velike demokracije. A če vidimo, da nekdo lahko nekaj naredi, a tega noče, potem je problem. Drugo je, če nekdo ne more, a ima željo. Nad nobenim ne obupamo kar tako, toda nekje moramo postaviti mejo. Vedno pa je velika razlika med ne želeti in ne znati.

Bo Tine Urnaut ostal kapetan?

Kapetana volijo reprezentanti. Ko sem prišel, je bil izvoljen Urnaut. Tako bo tudi ostalo, razen če bodo imeli igralci drugačno željo.

Kako dolga je sedaj vaša pogodba?

O tem se še nismo pogovarjali. Ključno je bilo, da smo se dogovorili za nadaljevanje, časovni okvir pa moramo še začrtati. Kljub temu je jasno, da hočem delati na dolgi rok.

Boste igrali tudi v evropski ligi?

V primeru majskega uspeha v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki bo nato oktobra, bomo poleti igrali v evropski ligi. Pri tem ni zadržkov.

Ali ne bo preveč reprezentančnih tekem po dolgi klubski sezoni?

Seveda bo, ampak že letos je bilo enako. Moramo vedeti, da smo imeli letos cel kup nenormalnih in neumnih poškodb. Gregor Ropret si je denimo zvil gleženj, ker mu je za hrbet prišel Makedonec in ga je po nesreči pohodil. Hkrati smo imeli številne igralce, ki so bili prvič v resnem reprezentančnem pogonu, Uroš Pavlović, Dane Mijatović, Jan Kozamernik...

Toda vse se lahko ponovi tudi prihodnje leto.

Morda pa ne, saj bomo imeli za seboj že eno naporno poletje, s čimer postaneš trdnejši. Zagotovo bo težko, a skozi to je treba iti. Igralci morajo vedeti, da včasih kaj boli, ampak morajo zdržati. Povsem enako je v preostalih reprezentancah. Sistem napornih poletij se mora nadaljevati tudi potem, ko ne bom več selektor.