»Ni lepšega občutka kot slaviti pred domačimi navijači. Ne, zaradi domačega terena nisem čutil dodatnega pritiska, saj zelo rad nastopam v polni in bučni dvorani. V italijanski ligi, kjer igram, so vse dvorane vedno polne. Če vsi v dvorani navijajo zate, je to dodaten motiv,« pravi balinar Aleš Borčnik, ki ga je (skupaj z reprezentančnimi soigralci) zadnji dan EP v Kopru s tribun spodbujalo skoraj 700 ljudi. »Pri hitrostnem in štafetnem zbijanju je dovoljeno navijanje tudi med igro, v preostalih disciplinah pa velja pravilo iz tenisa: ko se igra oziroma meče, mora biti tišina. V tekaških disciplinah je navijanje prisotno vseh pet minut. Če je dvorana na tvoji strani in se skupaj s tabo veseli vsakega uspešnega meta, je to lahko le plus za tekmovalca. V Kopru je bil na tribunah šov, ki mi bo za vedno ostal v spominu.«

Manjkalo je le še evropsko zlato

Na letošnjem EP v Kopru so nastopili predstavniki 20 držav, Slovenija pa je osvojila kar pet kolajn v šestih disciplinah. Borčnik je prvo kolajno osvojil v štafetnem zbijanju, v katerem sta z Anžetom Petričem v finalu klonila proti Francozoma Chiratu in Micoudu z 51:56 ter se okitila s srebrom. »V kvalifikacijah, četrtfinalu in polfinalu sva odlično metala: 55, 53 in 55 zadetkov. V finalu Francoza v prvih treh minutah nista zgrešila nobenega meta, midva pa tri, štiri. Visoko prednost sta zadržala do konca, čeprav sva v zadnjem delu prišla le na zadetek zaostanka, a nama je nato zmanjkalo moči in zbranosti. Francoza sta slavila z izjemno visokim rezultatom, njuna zmaga pa je poštena in zaslužena,« športno priznava Borčnik, s Petričem pa sta z 59 zadetki tudi nekdanja svetovna rekorderja v petminutni štafeti (rekord zdaj znaša 60).

Borčnik je na lanskem SP v Argentini osvojil zlato kolajno v hitrostnem zbijanju, naslovu svetovnega prvaka pa je v Kopru dodal še evropskega. V finalu se je pomeril z Italijanom Maurom Roggerom, s katerim se dobro poznata iz italijanske lige, Slovenec pa je zmagal kar s 47:39. »Sva stara balinarska znanca, v italijanski ligi pa imava vedno dobre dvoboje z visokimi rezultati. Psihološko sem bil pripravljen kot še nikoli. Tudi nanj sem se dobro pripravil: ker vem, da zelo hitro začne, sem ga malce tekaško spustil naprej in se nisem obremenjeval z njim. Moj cilj je bil, da v prvi polovici zgrešim čim manj metov, kar mi je super uspelo. V dveh minutah in pol sem zadel 24 metov od 25, Mauro pa je grešil precej več. Prednost sem suvereno držal do konca, ko je Italijan še bolj popustil, uspelo pa mi je izvesti kar 51 metov. Končno sem dočakal tudi zlato evropsko kolajno, ki mi je še manjkala v zbirki,« se finala spominja Aleš, ki se je po uspehu znašel na ramenih soigralcev, med slavjem pa je slekel dres in ga vrgel med gledalce.

Za hčerko prihaja še sin

V Selu pri Vodicah deluje balinarski klub, katerega člani so tudi njegovi starši. Prav oče Dare in mama Marija sta ga navdušila za ta šport, krogle pa je začel metati že pri šestih letih. »Do desetega leta sem balinal bolj za 'hec' s starši, nato pa sem začel igrati v reprezentanci dečkov. Še bolj resno je postalo, ko sem pri 14 letih odšel v klub v Ljubljano. Tam sem treniral in bili smo prava klapa, zato sem nadaljeval in igral za različne reprezentančne selekcije. S pravim klubskim tekmovalnim balinanjem pa sem se začel povsem resno ukvarjati pri dvajsetih, ko sem začel igrati tudi v hrvaški ligi,« pripoveduje zgovorni Aleš (v mladosti je igral še košarko, nogomet in odbojko), ki je v Sloveniji nastopal za Strahovico, Slogo in Krim, na Hrvaškem tri leta za Buzet, nato pa je odšel v Italijo.

Pri naših zahodnih sosedih je bil najprej član Forna, nato Torina, zdaj pa nastopa v italijanski ligi za klub Pontese iz Cordignana v regiji Veneto. Že v njegovih prejšnjih klubih na Hrvaškem in v Italiji je imel ob sebi rojaka ali dva, zdaj pa so v mestu, ki je slabih 150 kilometrov oddaljeno od državne meje, štirje Slovenci. »V Sloveniji treniramo skupaj v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki ali kje drugje, ob petkih pa gremo v Italijo. Tam opravimo še trening z italijanskimi klubskimi soigralci, v soboto popoldan imamo tekmo, po njej pa se vrnemo domov. Živimo v Sloveniji, konec tedna pa hodimo samo na tekme in turnirje,« opisuje Borčnik, ki je že od leta 2010 tudi svetovni rekorder v enournem štafetnem zbijanju s 586 zadetki, njegov osebni rekord v hitrostnem pa je 49 krogel.

»Ali je mogoče živeti le od balinanja? Ne, razen redkih izjem v tujini. Lahko bi rekel, da je zaslužek od balinanja bolj za dodatek k družinskemu proračunu,« pravi 28-letni športnik, ki je učitelj telesne vzgoje, trenutno pa v okviru programa Zdrav življenjski slog dela (za zdaj za eno leto) na osnovni šoli v Medvodah. Glede na številne športne in službene obveznosti mu ostane malo prostega časa: »Skoraj ves prosti čas namenjam družini. Imam štiriletno hčerko, ki ji je ime Alia, čez nekaj dni pa pride še nova družinska okrepitev – sin.« Mnogi podcenjevalno govorijo o balinanju, kar ga upravičeno moti: »Še preden vidijo kakšno tekmo v pravi ligi ali na velikem tekmovanju, kot so svetovna in evropska prvenstva, nekateri govorijo, da je balinanje igra za rekreativce in upokojence, gostilniški šport. Če nič drugega, bi si lahko na internetu ogledali posnetek kakšne tekme ali tekmovanja ter si šele potem ustvarili mnenje. Zagotovo bi bilo drugačno.«