Podobno se je zgodilo z župansko legitimacijo Borisa Popoviča v Kopru, ki je v nedeljo dobil četrtino glasov vseh volilnih upravičencev, pred osmimi leti pa dobri dve petini. In nič bistveno drugače ni bilo v Celju, kjer je pred osmimi leti samo za Bojana Šrota glasovalo več volilcev, kot jih je letos sploh prišlo na volišča – in spet izvolilo dosedanjega župana. Skupno se je volitvam na lokalni ravni v osmih letih odpovedalo za štiri Kopre ali Celja oziroma dobra dva Maribora oziroma slabo Ljubljano volilnih upravičencev.

Tovrstna »kontekstualizacija« resda ne spreminja dejstva, da so tisti, ki so na volišča prišli, od Kopra prek Ljubljane do Maribora ter od Kranja do Trebnjega, (iz)volili marsikaterega kandidata »v postopku« ali tudi že »spoznanega za krivega«, a morebiti omogoča z moraliziranjem neobremenjeno obravnavo izidov. Med drugim nas namreč opozarja, da pri izbiri ne sodelujejo le volilci, ki so na volišča prišli, ampak tudi tisti, ki tega niso storili. Nad nekaterimi izbirami prvih se zato ni mogoče zgražati, istočasno pa odsotnosti drugih opravičevati s slabo ponudbo, naveličanostjo ali že kar obupom. Oboji so (iz)volili, in to razumsko, pri čemer so bili prvi precej bolj iskreni. Med kandidati so »kljub vsemu« izbrali tiste(ga), od katerih (-ega) pričakujejo največ koristi zase oziroma svoje neposredno okolje; drugi si z odločitvijo niso hoteli onečediti vesti, vedeli pa so, da bodo »prav te« župane navsezadnje tako in tako dobili.

Volitve na lokalni ravni so pač neprimerno bolj prozaična reč kot volitve na nacionalni ravni. Če je na slednji mogoče tudi že z zelo prozornim besedičenjem in nekaj iz različnih kabinetov napaberkovanimi anonimneži v nekaj tednih sestaviti kometno stranko novih obrazov, se na lokalni ravni vedno najde dovolj volilcev, ki vedo za »prav tisto« deponijo ali cesto, za »prav tisti« vrtec ali vodovod – bodisi da gre za pridobitev iz županovega obdobja bodisi da gre za njegovo pozabljeno obljubo. V občini mora izzivalec s konkretnimi primeri dokazati, da je periferija diskriminirana na račun centra, kandidat za poslanca ali stranka lahko glasove na državnozborskih volitvah s takšnim geslom dobi brez tega. Zato imamo – ob istih volilnih upravičencih – občine, ki so videti kot »voljeni fevdi« svojih dolgoletnih županov, in državo, ki je kot prehodni dom za politične odrešenike.

Letošnjega supervolilnega leta bo z drugim krogom občinskih volitev čez dobrih deset dni konec. Ena od možnih skupnih ugotovitev, da volilcev v določenih primerih ne zmotijo pravnomočne ali prvostopenjske sodbe in še manj kazenski postopki v različnih fazah, marsikomu nemara ni najbolj prijetna. A bilo bi neumestno pričakovati od volilcev, da bi pri izbiri ravnali v nasprotju z lastno oceno »koristnosti« posameznega kandidata. Volilci niso določili pravil igre in ne sodijo, ampak le izbirajo.