En primerek kozolca se vstopajočim v našo deželo na ogled postavi že v neposredni bližini našega največjega mejnega prehoda Obrežje. Njegovi od starosti temno sivi nosilni stebri in prečni tramovi bi od sramu verjetno že zdavnaj postali rdeči, če bi lahko.
Država bi ga odstranila...
Kozolec namreč že več kot deset let propada, saj ni nikogar, ki bi ga vzdrževal. Kot kaže, je tudi v resnici nikogaršnji. Ko smo pred slabim letom dni skušali izvedeti, komu lahko pripišemo tak slab in zaničujoč odnos do slovenske kulturne in stavbne dediščine, smo se ujeli v vrtinec začaranega kroga. Ker stoji tik ob kamionskem uvozu na avtocesto, smo menili, da sodi k Darsu, a so nas tam poučili, da zemljišče s kozolcem pripada pravosodnemu ministrstvu, s čemer to ni ravno soglašalo in prst odgovornosti za reševanje kozolca, ki se je zaradi zoba časa že precej nagnil, usmerilo v kulturno ministrstvo. Krog je bil s tem sklenjen, dejanski odgovorni za takšno stanje ostaja še naprej uganka, enojni kozolec pa le še bolj propada. V tem času se je še bolj nagnil proti cesti in z njegove strehe je na ravno tako zanemarjeno zelenico padlo še nekaj opek. Vse kaže, da prihodnje zime, če bo vsaj malo radodarna s snegom, ne bo preživel.
Medtem so nam na pravosodnem ministrstvu še enkrat zatrdili, da parcela, na kateri stoji kozolec, ni v njihovi lasti in da je kot začasni upravljalec vpisana Direkcija RS za ceste. »Ministrstvo za pravosodje je ugotovilo, da iz uradnih evidenc ne izhaja, da je kozolec kulturna dediščina ter da ga bi bilo zato treba ohraniti. Zaradi navedenega bo ministrstvo prej navedene potencialne upravljalce tega območja pozvalo, da dosežejo dogovor o odstranitvi kozolca,« so še zapisali v svoji izjavi.
... krajani pa obdržali
Rajka Križanac s krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem je razočarana, ker njihovo lansko opozarjanje državnih institucij na stanje kozolca ni obrodilo sadov. »Zdaj sami iščemo rešitve, ki bi bile legitimne, saj glede na dozdajšnje izgovore Darsa ter pravosodnega in kulturnega ministrstva ni jasno, kdo je lastnik kozolca. Če bi bil ta zanesljivo znan, bi se z njim morda lahko dogovorili, da sami zberemo denar za obnovo, morda tudi na način, ki je uspel v šentrupertski deželi kozolcev, to je, da mu poiščemo botra. Tako zdaj tavamo v temi, kozolec pa vse bolj propada,« pravi Križančeva.
Krajani Obrežja in Jesenic na Dolenjskem klavrno stanje »nikogaršnjega« kozolca označujejo kot sramoto za vso Slovenijo. Mimo tega simbola slovenske podeželske arhitekture se po podatkih novomeške policijske uprave pelje približno 8,5 milijona ljudi na leto. Kdo ve, kaj si ob tem mislijo o naši skrbi za kulturno dediščino.