Kljub nenehnemu poudarjanju nujnosti vzpostavljanja pravne države, učinkovitega delovanja organov pregona in sodne veje oblasti ter drugih neodvisnih državnih organov, ki se borijo proti korupciji, je očitno, da bi Janševi verniki vsako obsodbo svojega vodje, tudi če bi ta temeljila na neposrednih dokazih, ocenili kot politični in sodni konstrukt. Pri lokalnih politikih je zgodba nekoliko drugačna. Ne gre (v tolikšni meri) za to, da volilci sodbi, obtožnici, ugotovitvam neodvisnih organov... ne bi verjeli, temveč jih enostavno odmislijo. Preglasijo jih ceste, parki, igrišča..., ki so jih kandidati zgradili ali obljubili. Očitno pa so – če upoštevamo včerajšnji rezultat, težo očitanih kaznivih dejanj in Popovičeva predvolilna navajanja obalnih mafijskih navez, ki so jasno pokazala na njegov način delovanja – pripravljeni še zlasti trdno zamižati volilci v Kopru.

Ob tem je treba priznati, da kljub velikemu številu kandidatov v Ljubljani in Kopru Janković in Popovič nista imela prepričljivega protikandidata, kar se je zlasti v prestolnici odrazilo v nizki volilni udeležbi. Ljubljanski župan se je zdel po razpadu Pozitivne Slovenije, zaradi svoje vloge pri odhodu vlade, po velikem porazu PS na državnozborskih volitvah... premagljiv tudi na lokalni ravni. A lahko bi ga premagal le prepoznaven kandidat, ki bi utrip mesta dobro poznal, ki bi nastopil z jasnimi projekti in z dosedanjim učinkovitim delom vlival zaupanje, da jih bo tudi uresničil, ter ga ne bi obremenjevali afere in sumi korupcije. Premagal bi ga torej lahko tip politika Zoran Janković brez nahrbtnika korupcijskih zgodb. Vendar levica takšnega kandidata ni bila sposobna najti oziroma pri iskanju sploh ni poskušala stopiti skupaj. Nastopila je s številnimi tako rekoč neznanimi kandidati, ki kaj bistveno več kot izjav, da je treba v prestolnici od kock preiti k ljudem in da je Janković doslej mislil le na središče mesta, niso zmogli. Kar je prispevalo tudi k slabemu rezultatu njenih svetniških list.

Ker možnosti, da bi na županski stol v Ljubljani sedel prepoznaven politik desnice, tako rekoč ni, je SDS svojega člana Damjana Damjanoviča poskusila preobleči v obleko neodvisnosti. A je bil čustveni bivši žirant v oddaji Slovenija ima talent pravo nasprotje tipa politika, ki bi lahko ogrozil Jankovića. SDS je s to »neodvisno« kandidaturo zapravila priložnost, da bi bil županski kandidat nosilec njene svetniške liste in torej s svojimi nastopi na številnih soočenjih prispeval k boljšemu izkupičku SDS v mestnem svetu.

Janković torej ni le zmagovalec županskih volitev v prestolnici že v prvem krogu, kar so mu javnomnenjske ankete nakazovale, temveč mu je, kot kaže, tudi uspelo obdržati absolutno večino v mestnem svetu. To pomeni, da mu tudi v prihodnje ne bo treba sklepati kompromisov, pri čemer je »padel« na državni ravni.