Takoj po izvolitvi Frančiška za papeža je postalo očitno, da je celo Cerkev nekako premajhna za oba in da se našemu kardinalu izmikajo tla pod nogami. Profesor Edvard Kovač je takratno hitro izvolitev novega papeža komentiral, da je »veliko pomagalo, da je bila večina kardinalov v Rimu že teden dni poprej«, saj so se lahko »v tem tednu dogovorili za profil človeka, ki ga iščejo«, in ko je bil »profil znan, so hitro našli primernega človeka, ki izstopa s temi lastnostmi«. Implicitna teza profesorja Kovača o usklajenem delovanju vatikanskih kardinalov se je slišala logično, vendar le do trenutka, ko je pred kamere stopil vidno pretreseni kardinal Rode. Povedal je, da je bil to »proti pričakovanjem kardinalov« eden najkrajših konklavov v zgodovini Cerkve ter da gre pri Frančišku za »atipično« osebo za papeža in da bo to zelo verjetno precej »nenavaden« pontifikat.

Kaj točno za našega kardinala pomeni »nenavaden pontifikat«, smo izvedeli sredi tega tedna, ko nas je najprej dosegla novica o članku v Jutarnjem listu z naslovom »Potratni kardinal Rode žalil papeža kot še nihče«. In kaj je povedal naš kardinal? Za naša ušesa, vajena kardinalove odkritosrčnosti, nič posebnega. Povedal je, da je papež izjemno spreten v stikih z javnostjo, zato deluje vedno tako simpatičen, da so papeževi pogledi na kapitalizem in socialno pravičnost precej levi ter da na splošno ni dobro, da ljudje govorijo o stvareh le na osnovi vtisov, pa čeprav gre za nezmotljive vtise papeža. Kajti našemu kardinalu je več kot jasno, da je na papeža močno vplival socialno-kulturni kontekst Južne Amerike, kjer so debate o socialni neenakosti del vsakdanjika, vendar pa, kot opozarja naš kardinal, ljudje v tistih krajih veliko govorijo, rešijo pa bolj malo problemov.

Naš kardinal je resda z eno potezo in lahkotnostjo, ki ji je komajda mogoče najti primerjavo v zgodovini Cerkve, pospravil na smetišče zgodovine najprej dogmo o papeževi nezmotljivosti, nato pa povozil še papeževo osebno integriteto in avtoriteto kot tako, vendar za nas, ki smo vajeni kardinalovega diskurza in pristopa, vse skupaj pravzaprav ni nič posebnega. Kdor je skupaj z našim kardinalom prehodil široko in vsebinsko heterogeno polje, ki zajema vse od diskurza o kantah za smeti do neskončno ljubkega detajla s kabelskim operaterjem T2, ki je imel v času, ko je bil v večinski lasti cerkvenih skladov, daleč najpestrejšo, najkvalitetnejšo in najbolj diferencirano ponudbo programov za odrasle, kar je seveda izjemno pomemben prispevek k duhovni rasti Slovencev in hkrati eden ključnih dejavnikov pri sproščanju težke in nemalokrat morbidne tranzicijske atmosfere v državi, zadnjih izjav našega kardinala dejansko ne jemlje kot kaj posebnega. Njegove besede povedo več o kulturnem in dialoškem kodu, ki ga je zabetoniral v domačem prostoru, kot o papežu. Predvsem pa njegove besede govorijo implicitno o dokončnem porazu našega kardinala, ki je prišel v javnost nekaj dni kasneje.

»Žalitve« našega kardinala na račun papeža je zato verjetno treba brati predvsem v kontekstu imenovanja novega ljubljanskega nadškofa, provincialnega ministra frančiškanskega reda v Sloveniji, patra Staneta Zoreta. Sobota je bila za našega kardinala samo še dan za komemoracijo: naš kardinal je stopil pred kamero s sklonjeno glavo in s spuščenim pogledom, vidno potolčen in poražen. S tihim in umirjenim glasom je povedal, da duhovnost novega ljubljanskega nadškofa »odraža tisti najbolj simpatični duh v katoliški cerkvi, ki je duh svetega Frančiška: preprostost, ponižnost, skromnost, pripadnost in vesoljno bratstvo do vseh«.

V tej duhovni skici novega nadškofa se skriva vse, kar manjka v viziji in osebnosti našega kardinala. Kako je končala Rodetova vizija Cerkve in družbe, vemo: mariborska nadškofija v finančnem in moralnem bankrotu, mariborska in ljubljanska nadškofija brez nadškofov, Cerkev v ostrem in napetem odnosu s civilno družbo, prvi in ključen kardinalov sogovornik in soborec pri uveljavljanju vizije Janez Janša pa v zaporu, od koder, podobno kot Rode papeža, obtožuje predsednika evropske komisije Junckerja, da mu zariva nož v hrbet in da tako rekoč telefonari v Murgle.

Začenja se torej novo poglavje, in to ne samo za Cerkev. Glede na to, da smo za predsednika vlade izvolili tako rekoč frančiškana iz civilne sfere, se začenja tudi novo poglavje med državo in Cerkvijo. Zaželimo našemu borbenemu kardinalu sreče in zdravja.