Lovoriko za skupnega zmagovalca v poletni različici smučarskih skokov je imel na dosegu roke že lani, a se mu je ob obilici smole zaradi neugodnih vetrovnih razmer izmuznila prav na finalni tekmi v Klingenthalu, kjer je ostal celo brez finala, zmagal pa je Nemec Andreas Wellinger. A ker se v športu vse povrne, če so športniki in športnice pošteni do njega, je skupni zmagovalec postal letos v 21. izvedbi poletne verzije svetovnega pokala. Pot do poletnega kralja smučarskih skokov je bila nekoliko lažja, ker se je vodilni osemnajstletni Norvežan Phillip Sjoeen odpovedal nastopu na zadnjih dveh tekmah sezone, saj se želi čim bolje pripraviti na zimo. Jernej je bil vesel novice, da je zmagovalec že pred zadnjo tekmo, a obenem si je želel, da bi odločal neposredni dvoboj na skakalnici.
Strokovno vodstvo slovenske reprezentance s selektorjem Goranom Janusom na čelu je bilo samozavestno prepričano, da bi osvojil zgodovinsko prvo slovensko skupno zmago, tudi če bi nastopil Sjoeen. Norvežana je namreč že dvakrat premagal na tekmah v Almatiju v Kazahstanu. Dobro poletno formo je Damjan potrdil tudi na finalu v soboto v Klingenthalu, kjer je bila z izjemo Švicarja Simona Ammanna zbrana vsa svetovna elita, saj je osvojil četrto mesto za Nemcem Richardom Freitagom, Čehom Romanom Koudelko in Norvežanom Runejem Velto. S tem je zaprl usta tistim, da mu je bila prestižna lovorika podarjena zaradi okrnjene konkurence na tekmah v Aziji, medtem ko so v Evropi reprezentance tekmovale z najboljšimi zasedbami.
»Zelo sem zadovoljen s tehnično izvedbo skokov in s četrtim mestom. Tako kot pogosto v vetrovnem Klingenthalu je bila tekma prava loterija, saj pri obeh skokih nisi smel imeti smole. Meni več pomenijo zmage pozimi, a kljub temu mi tudi skupna zmaga na poletni veliki nagradi pomeni zelo veliko,« je povedal vidno zadovoljni Damjan.
Njegov zaščitni znak je nasmeh, ki je bil ob neuspehih za marsikoga moteč, v športni karieri je doživljal vzpone in padce. Ni tekmovalec kalupa, pogosto je razmišljal s svojo glavo, hodil po svojih poteh, na katerih se je tudi spotaknil, a vselej se je znal pobrati in se vrniti med elito. Čeprav najraje razmišlja s svojo glavo, je bil vselej tudi odličen moštveni igralec za ekipne tekme. Bil je zraven pri vseh treh kolajnah, ki jih je osvojila Slovenija na ekipnih tekmah na svetovnih prvenstvih. Ima kar tri bronasta odličja s svetovnih prvenstev v skokih (Oberstdorf 2005 in Oslo 2011) in smučarskih poletih (Vikersund 2012). Zlasti nepozabna je zračna bitka v snežnem metežu v Obestdorfu, ko je v neposrednem dvoboju Slovenije s Finsko za bron v tekmi živcev in metrov premagal tedaj nepremagljivega superšampiona Janneja Ahonena. V Vikersundu je vskočil kot rezervist po poškodbi Petra Prevca, a bil trdni člen ekipe v neustrašnem letenju do kolajne.
Ko je prišel kot otrok v klub Ilirija, trenerji v njem niso videli super talenta, zato si je moral vse izboriti s trdim delom. Ko je začutil, da ne more več delovati v reprezentančnem modelu, je šel leta 2009 po svoji poti kot zasebnik z osebnim trenerjem, nekdanjim finskim asom Arijem Pekko Nikkolo. Tedaj je moral sam zbrati denar za delovanje, obenem je bil še tajnica in organizator ter bil vesel, če je imel na koncu pozitivno ničlo. Skozi interne kvalifikacije si je moral izboriti mesto v reprezentanci, ki jo je vodil selektor Matjaž Zupan.
Ko v sezoni 2012/13 ni osvojil niti ene točke v svetovnem pokalu, saj je na tekmah, kjer je dobil priložnost, običajno obtičal v kvalifikacijah in so bili mnogi prepričani, da je zrel za športno upokojitev, je naredil potezo življenja. Iz ljubljanskega kluba SSK Ilirija je prestopil v SSK Sam Ihan. S trenerjem Simonom Podreberškom, ki je pred tem rešil kariero še enemu izgubljenemu sinu Ilirije Juretu Šinkovcu, se je vrnil k osnovam in začel delati povsem na novo. Vso podporo, da glavnino vadbe opravi v klubu, je imel tudi v selektorju Goranu Janusu. Ko je pričakoval, da bo v lanski zimi vzletel, se mu je zalomilo, a je s trdim delom našel pot iz zagate z nastopi v celinskem pokalu ter se prebil v olimpijsko ekipo za nastop v Sočiju.
Potem ko je letos z naslovom poletnega kralja postavil nov mejnik v slovenskih smučarskih skokih, je zdaj pred njim osrednji izziv, da ne bo ponovil lanske napake, ko izvrstne poletne forme ni prenesel v zimo. »S trenerjem Podreberškom analizirava, kaj sva naredila narobe, in v prihodnjih tednih bom intenzivno delal, da bo vstop v zimo v skladu s pričakovanji in načrtom,« je odločen Damjan, ki mu je tudi rojstvo hčerke Niki julija letos dalo krila. Ko športniki postanejo očetje, izgubijo ostrino in hitrost, saj si ne upajo več toliko tvegati, a pri Damjanu je očitno drugače. »Zdaj so pri hiši ena lačna usta več, ki jih je treba nahraniti, zato je treba skakati in osvajati mesta, ki prinašajo denarne nagrade. Imam razlog več, da se še bolj potrudim. Iz hčerke Niki črpam energijo, strahu ni prav nič več kot prej,« odgovarja Damjan, ki načrtuje, da bo skakal do olimpijskih iger leta 2018.
Z ženo Tayo, ki je sicer pevka, si doma razdelita obveznosti, a treningi zaradi očetovstva ne trpijo. Zaradi hčerke je izgubil samo en dan treninga, to je bil dan, ko se je rodila hčerka. Veliko več pozornosti kot pred desetimi leti namenja počitku, regeneraciji, razteznim vajam, zlasti za gležnje, ki so pri skakalcih pomembni. A to ni ovira, da ga ne boste srečali na Ljubljanskem maratonu na preizkušnji na 10 kilometrov.