Svoj drugi album ste poimenovali When the Cellar Children See the Light of Day. Kaj vas je pripeljalo do tega naslova?

Ne morem z gotovostjo trditi, od kod mi ideja za naslov. Misel zanj me je enostavno prešinila medtem, ko sem sestavljala pesmi. Takoj mi je bil všeč, saj v celoti povzema občutke, ki so v skladbe vtkani, in tako album zaokroža po vsebinski plati. Slišim ga namreč kot zbirko črtic različnih pomenov in interpretacij, ki so iz temne kleti našli pot na dnevno svetlobo. Poslušalcem rada ponudim priložnost, da si skozi moje pesmi poiščejo svoje zgodbe; jaz jim dam le namig, potem pa naj jih pesem odpelje naprej.

Ne boste verjeli, pred skoraj natanko dvajsetimi leti mi je nekaj podobnega razlagal tudi pokojni velikan Townes Van Zandt.

Res? Godijo mi te besede. Townes je bil čudovit človek. Obožujem njegovo filozofijo in sposobnost pisanja pesmi, v katerih je s preprostimi, vsakdanjimi besedami povedal več kot mnogi, ki se trudijo biti pametni.

Ali želite že s samim naslovom poudariti tudi vsebinski in estetski kontrast med svetlobo in temo?

Morda, a to pride povsem spontano. Ne obremenjujem se z željami in pričakovanji drugih ljudi, temveč sledim svoji viziji, ki jo bogatim tudi z drugimi umetniškimi panogami. Zelo rada berem kratke zgodbe, rada imam tudi fotografijo in slikarstvo. Vse to se mimo moje vednosti prevede v mojo glasbo. Pri tem nisem izbirčna: zanimata me tako svetloba kot tema. In vse vmes. Pesmi so namreč plod moje domišljije, ki se navdušuje nad življenjem in smrtjo.

Domišljije? Ničesar iz osebnih izkušenj?

Tudi, vendar gre prvenstveno za domišljijo. Šele na podlagi te poskušam vanje vplesti svoje življenjske izkušnje, način, kako sama razumem in slišim določene stvari. Včasih so ti momenti bolj poudarjeni, včasih so pritajeno skriti med verzi in čakajo, da jih poslušalci odkrijejo. Se zgodi, da na trenutke izpostavim kakšno podrobnost, a vseeno je potreben celostni vpogled, da bi razumeli njihovo sporočilo.

Redko se zatečem k omenjenemu vprašanju, a pri vas se mi zdi, da je v njem ključ za vsaj površno razumevanje vaših pesmi: na kakšen način pišete? Gre za zaveden proces ali se pesmi preprosto zgodijo?

Če dobro pomislim, bi rekla, da oboje, da gre za nekakšno uravnoteženost, kjer sočasno sobivata nezavedno in razvejan spekter občutij, ki se postopoma ubesedijo. Nikdar ne hitim. Pesem gradim počasi. Včasih se zgodi, da dolgo iščem prave odtenke misli, način, kako bi neko stvar povedala. V teh trenutkih se zanašam tako na intuicijo kot na sposobnost opazovanja.

Ali skladanje zahteva kakšne posebne pogoje, na primer zaprto sobo, v kateri je le kakšen soj svetlobe, kjer ste odrezani od zunanjih vplivov?

So trenutki, ko kaka pesem zahteva izolacijo, da ji lahko odtisnem barve, ki jih zahteva, a do njih ne morem priti po normalni poti. Takrat se umaknem, četudi je domnevna distanca lahko varljiva, kar spoznam kasneje, ko pesem uskladim in jo začutim kot celoto. Kajti da pesem nastane, mora biti neki razlog. Vsaka pesem mora imeti svoj namen, o čemer je govoril že Van Zandt. Zato ne hitim in ne pišem vsevprek, vedno počakam, da se podobe in misli v moji glavi zbistrijo in strpno sestavijo skupaj. Pišem počasi, zelo pretehtano. Večkrat me vprašajo, koliko pesmi imam še v predalu, in mi ne verjamejo, ko jim povem, da jih ni veliko. Nekaj pa jih je – gre za pesmi, ki se niso vklopile v celostni koncept albuma, zato jih nisem silila zraven za vsako ceno. Porušile bi nastavljeno zasnovo. Distanca namreč pomeni tudi umirjenost in sposobnost ohranjanja koncentracije.

Ne moremo preslišati, da ste zagovornica preprostega pristopa v pisanju in izvedbi. Ali »prazne prostore« lahko razumemo tudi kot opozicijo vsakodnevni kakofoniji v realnem kot tudi skladateljskem cehu?

V preprostosti na splošno uživam. Prepričana sem namreč, da je veliko bolj produktivna od svojih premnogih nasprotij. Zakaj bi na silo vnašala v pesem neko reč samo zato, ker se je ponudila priložnost oziroma neki »prazen« prostor? To bi bilo posiljevanje brez vsakršnega razloga, zgolj nasilen obrtniški poseg. Ideja pesmi je vedno na prvem mestu, vse drugo vodi v njeno razvrednotenje. Ne tajim, da včasih v skladbi zavestno poiščem nekaj praznega prostora, ker imam takšno vzdušje preprosto rada. Tako pesem še dodatno osvobodim, jo postavim na prepih in ji pustim, da še bolj zadiha. Se pa trudim, da ne razmišljam preveč o tem.

Vas mediji tudi zato označujejo kot nekoliko drugačno?

Ne bi rekla, morda prej zaradi tega, ker sem zelo prisrčna.

Kdaj pa vas je posrkalo v blues?

Ne spominjam se natančno, kdaj in na kakšen način me je blues prevzel, vem pa, kje sem kasneje poiskala oziroma začela nabirati informacije o njem. Lokalna knjižnica v mestecu Espoo je namreč bogata z bluesovskimi in folkovskimi albumi, ki sem si jih redno izposojala in tako širila ter bogatila svoje poznavanje tradicije. Takrat sem bil stara trinajst ali štirinajst let in kot vsak najstnik sem bila dovzetna za nova odkritja. Sčasoma je ta glasba postala del mene in tako, kot me je prevzela, je pozneje našla tudi način, da je »šla« iz mene. Nekdanja radovednost je postala privlačna in kmalu postala neločljiv del mene. Zelo kmalu, ne sicer čez noč, sem pri sebi odkrila, da je pisanje in skladanje pesmi nekaj, kar bi rada počela v življenju.

Koliko so na ljubezen do bluesa vplivale vaše afriške korenine?

Po pravici povedano ne razmišljam in niti nočem razmišljati o tem. Glasbi se hočem enostavno prepustiti.

Ne morete pa zanikati, da vaše pesmi ne »zavijajo« prav nič po finsko, temveč so prepojene s tradicionalnimi dovtipi bluesa, kot je z vodo prepojena šota v delti Misisipija.

Moje odkrivanje bluesa se ni končalo v lokalni knjižnici v najstniških letih, temveč sem ga odkrivala naprej in ga odkrivam še danes. In hkrati vem, da nikdar ne bom vsega odkrila, rada pa bi mu nekaj dala. Še vedno se navdušujem nad tradicijami ameriškega folka, rhythm'n'bluesa ter zgodnjega rock'n'rolla. To je bilo pripovedništvo, ki ga rada gojim tudi sama – in zato se tudi sama počutim kot del tradicije, ki se prenaša iz roda v rod. Rada pripovedujem zgodbe, resda malo temnejšega značaja, a vidim, da jih poslušalci razumejo in sprejemajo takšne, kot so. Srečna sem zavoljo tega.

Resda je vaša glasba oguljena do kosti, brez vseh nepotrebnih dodatkov, ampak ali ste kdaj pomislili, da bi posnetke zavoljo žlahtnega vonja starinskosti opremili z učinkom prasketanja, kot ga najdemo na arhivskih ploščah?

Tudi na to sem pomislila, vendar… Ne vem, kako bi odgovorila. Trenutno je produkcija takšna, kot je – pravšnja za moj glas in igranje kitare. Nagibam pa se k temu, da bi enkrat v prihodnosti morda poskusila tudi kaj takšnega.

Vašo glasbo spremljajo opisi, kot so temačna, darkerska, gotska… Vseeno mislim, da je v podtonih še kako svetla, le nekaj več koncentracije zahteva.

Nedvomno pozornejše poslušanje pesmi odkrije, da se v njih skriva več različnih čustev in barv. Že od samega začetka pisanja besedil sem se otresla ideje, da bi se v njih, kot je pogosto v navadi v umetnosti, ubadala zgolj z eno plastjo. Veliko lepih občutkov se lahko skriva v temačnih dvoranah, kjer čakajo, da jih odkrijete. Meni največkrat pripisana žalost je le eden izmed njih.

Torej obstaja luč na koncu predora?

Vsakdo mora videti luč na koncu predora. Morda ne takoj, a v neki točki zagotovo.