Pred štirimi leti so v milansko porodnišnico sprejeli žensko, ki je bila okužena s humanim virusom imunske pomanjkljivosti (HIV). Ta se je prenesel na njenega novorojenega otroka, ki so ga začeli intenzivno zdraviti takoj po rojstvu. Virusa HIV tri leta v krvi otroka niso zaznavali, vendar se je že dva tedna po tistem, ko so zdravljenje opustili, spet pojavil. Enako zgodbo smo slišali tudi pri znanem misisipijskem otroku, pri katerem je navidezna ozdravitev trajala skoraj eno leto.
V znanstveni reviji Lancet pišejo, da je HIV ostal očem skrit v virusnih rezervoarjih. »HIV je virus, ki ima svoj genetski material zapisan na molekuli ribonukleinske kisline (RNK),« je pojasnil Tomaž Vovko, specialist infektolog z Infekcijske klinike ljubljanskega kliničnega centra, in dodal, da ima ta virus sposobnost, da se iz RNK prepiše na DNK, torej tja, kjer je shranjen tudi naš genski zapis.
Virus se tako integrira v človeški genetski material spominskih celic, ki živijo več desetletij. Celicam, kamor se HIV prepiše in pozneje tam miruje, lahko rečemo virusni rezervoar. »Ta je problematičen, ker v osnovi zdravimo virus, ne moremo pa uspešno učinkovati na virusne rezervoarje,« je razložil Vovko.
Pri zdravljenju tako milanskega kot ameriškega otroka so zdravniki želeli z intenzivno trotirno protiretrovirusno terapijo preprečiti, da bi virus sploh lahko naredil rezervoar dolgoživečih celic, vendar tega niso dosegli, saj se je v obeh primerih virus po opustitvi zdravljenja spet pokazal.
Dosmrtna terapija
»Po vsem svetu se HIV zdravi z večtirno protivirusno terapijo, saj iz izkušenj vemo, da če zdravimo virus le z enim zdravilom, lahko proti njemu hitro razvije odpornost,« je povedal Vovko in dodal, da se virus na zdravilo prilagodi in ponovno napreduje, kar vodi v propad imunskega sistema.
Da je zdravljenje učinkovito, uporabljajo vsaj tri zdravila, ki delujejo proti razmnoževanju virusa. Po takem zdravljenju se koncentracija virusa v bolnikovi krvi precej zmanjša, praktično do mej našega zaznavanja, kar daje človeškemu telesu zmožnost, da obnovi imunski sistem.
Naš sogovornik je pojasnil, da so ti bolniki zelo malo kužni, njihov imunski sistem postane primerljiv zdravim ljudem, življenjska doba bolnikov pa je lahko precej podobna tisti, ki jo ima neokužena populacija. »Problem je le v tem, da okuženi potrebujejo dosmrtno terapijo, da ta virus učinkovito zamejujemo,« je opozoril.
Tovrstno zdravljenje bolnikom povzroča več težav predvsem na začetku. Neželeni učinki se največkrat kažejo kot prebavne motnje – slabost, driska in bruhanje. Po besedah našega sogovornika je najbolj skrb vzbujajoče, da močna zdravila puščajo posledice tudi na srčno-žilnem sistemu: »Vemo, da marsikatera od zdravil, ki jih uporabljamo, povečajo nevarnost za razvoj ateroskleroze in srčnega infarkta.« Kljub temu so težave, ki jih povzročajo zdravila, manjše kot bolezen sama, saj vemo, da nezdravljena po nekaj letih pripelje do popolnega razpada imunskega sistema in s tem povezanih hudih okužb, rakavih bolezni in drugih stanj, zaradi katerih bolniki umrejo.
Osamljen primer ozdravitve
Edini dokumentiran primer ozdravitve je primer berlinskega odraslega moškega, pri katerem je do popolne ozdravitve prišlo skoraj ponesreči. Bolnik je imel krvno rakavo bolezen, za kar je potreboval presaditev kostnega mozga. »Imel je srečo v nesreči, saj je bil darovalec kostnega mozga na neki način odporen proti virusu HIV,« je povedal Vovko, »kostni mozeg darovalca pa ni vseboval nekaterih koreceptorjev, ki so potrebni za to, da virus vstopa v celice.«
Tako gensko posebnost ima približno en odstotek belske populacije, zato ni smiselno, da bi tako zdravili HIV. »Če potrebuješ presaditev kostnega mozga, si bistveno bolj bolan, kot če imaš HIV,« je pojasnil Vovko. Zdravila, ki poskušajo na podoben način preprečevati vstop virusa HIV v celice, že obstajajo, vendar niso zelo uspešna in zato niso prva izbira za zdravljenje.
Slovenija spada med države z nizkim številom okužb z virusom HIV, vendar je po Vovkovih besedah zaradi odprtosti meja pričakovati njihov porast. Na nižji odstotek okuženih vpliva tudi dejstvo, da virus (še) ni razširjen v populaciji odvisnikov od prepovedanih drog. Vovko je dodal, da je zdravljenje virusa HIV pri nas trenutno precej učinkovito, a je hkrati opozoril, da vsako leto obravnavajo več primerov bolnikov, ki za okužbo sploh niso vedeli ali pa se niso želeli zdraviti.
