Nezreli politiki pogrnejo na izpitu takoj, ko začnejo po svoje razumevati medijski svet. Eni bi ga radi urejali, drugi lastniško obvladovali, tretji mu pripisujejo labodji spev in četrti jih učijo, kaj je njihova naloga. To slednje najbolj boli. Ni šans, da si bodo mediji pustili čez noč narejenim političnim konceptom soliti pamet. Vsem pade zavesa na oči, ko slišijo politika govoriti, kako so njihova vprašanja neumna, bedasta, nesmiselna, drugorazredna tema ali strel v prazno.

Slavku Bobovniku pade čeljust do kolen, ko zasliši gosta govoriti kaj čez nacionalko. Še ob nedolžni ugotovitvi Mihe Kovača, da je zmagovalka zadnjih volitev medijski konstrukt, ni lahko požrl sline. Čeprav je misel, da mediji urejajo, diktirajo in ne nazadnje konstituirajo realnost, privlačna za vsakega medijskega ustvarjalca. Ampak brez krivde, prosim. Da bi bili mediji krivi za stanje stvari, ne kupi noben kreator javnega mnenja. Posebno ne v trenutkih, ko imajo na drugi strani politike, ki govorijo bedarije.

Ali ni nekaj narobe, če Miro Cerar kameram zagotavlja, da v stranki ni sporov in da v stranki ni klientelističnih navezav in čudnih rabot? Vsakemu je jasno, da stranka brez drugačnih mnenj in različnih interesov ne obstaja. Ene stare stranke v imenu neomadeževanega voditelja vse zbrišejo ali pa drugače misleče zbrišejo in zabrišejo iz svojih vrst, mlade stranke pa hočejo svoj monolit zgraditi na moralno-etični aseptičnosti. In tu se vse zalomi. To ne gre. Idealnih brezmadežnih posameznikov v politiki pač ni. Saj zato pa je svet politike takšen, kakršen je. Poln spletk, prevar, dvojnih iger in nenačelnih povezav. Skoraj nobeden, ki stopi v to preddverje sadežev poželenja, se ne more upreti. Skušnjava po moči je prevelika. Skušnjava po urejanju in odločanju tako polna erotike. In nagrade tako na dosegu roke.

Zato je težko verjeti naivnosti enega izstopajočega člana stranke na oblasti Bojana Dobovška, da je šele zdaj ugotovil, da politika ni nedolžna. Kaj je res mislil, da bo padel v greznico politike in potem ven stopil čist ter prijetno dišeč? Ko enkrat padeš v to gnojnico, pač pokasiraš vse njene neprijetne vonjave. In del te gnojnice so tudi mediji. Z butastimi, provokativnimi, nekorektnimi ali celo agresivnimi vprašanji. Zato šefu vlade ostane le eno. Milo prosi vse, da ga sprejmejo na popravni izpit. Prizna, da je šlo za spodrsljaj iz čiste naivnosti. In to prek vrste takoj. Vmes pa naj se posveti študiju. Da ne bo še eden od tistih, ki mislijo, da so s funkcijo dobili vse politično znanje tega sveta…