Mesto Franza Kafke v zahodni kulturi presega okvir tržne niše, ki ga lahko zariše katera koli bolj ali manj spretno napisana literarna uspešnica. Mnogo bolj središčno in temeljno je. Dovolj ustrezno ga opisujejo besede, zapisane na naslovnici zadnje izdaje Der Spiegla, kjer pod podobo Kafke, zazrtega v daljavo, avtorja predstavljajo kot vidca, ki je pred sto leti opisal strahove modernega človeka. Kafka je leta 1914 napisal prve stavke romana Proces, v katerem že takoj na začetku izvemo, da Josefa K. primejo, ne da bi storil kaj slabega. Iz tega stavka, iz te absurdne in ne do konca pojasnjene situacije, ne izhaja le cel roman in povsem novo občutje sveta. Iz nje se ob zgodbi razvije nočna mora zahodne civilizacije, vseprisoten, brezdušen, absurden, birokratski mehanizem, ki se v najskrajnejših in neizmerno brutalnih legah udejanji v totalitarnih sistemih nacizma in stalinizma. Proces postane prototip, literarni diagram nekega tesnobnega duha dobe in z njim neločljivo povezanega razosebljenega družbenega reda, ki zadnjih sto let poudarjeno zaznamuje zahodno civilizacijo in spodjeda njeno duhovno, ustvarjalno, religiozno substanco ter na drugi strani na široko odpira prostor brezdušnemu pragmatizmu, merkantilnosti, tehnizaciji, genetskim manipulacijam, totalitarnemu nadzoru in obvladovanju človeka.

Običajni slehernik, ki se ne ukvarja z metafizičnimi ozadji, kafkajansko občutje sveta na družbeni ravni lahko vsakodnevno doživlja na lastni koži, ne da bi mu bilo za to treba brati literaturo Franza Kafke. To je ta lepljiva nemoč, ko opazujemo, kako narobe potekajo stvari v zbirokratiziranih družbenih sistemih, od političnih in ekonomskih do zdravstvenih ali medijskih ustanov, pa ne moremo nič storiti. To je ta absurdni občutek ujetosti v začarani krog, iz katerega vsaka vrata ne pripeljejo nikamor drugam kot nazaj v ta začarani krog. Josef K. v Procesu ni mogel ugotoviti, kje je sedež urada, od koder je prišla prva ovadba. Ni mogel ugotoviti, kje se skriva generator absurdnega, mučnega dogajanja, ki je prevzelo nadzor nad njegovim življenjem in mu za vrat obesilo proces, ki mu ni mogoče ubežati in ga niti ni mogoče pripeljati do kraja. Ta urad, ki z obsodbo hromi Josefovo življenje in ga potiska v mučen položaj, se je iz Procesa razsejal v številne smeri, kot trdovraten micelij, kot nezadržna epidemija je razpredel mrežo po vsem zahodnem svetu in našel svoj domicil v političnih in cerkvenih ustanovah, bankah, uradih, centralah podjetij. Od tam deluje na običajne slehernike z lepljivo brezizhodnostjo absurdnih logik, ki se jim ni mogoče izmakniti.

Eden središčnih uradov, specializiranih za kafkajansko zmes birokratizma in absurda, je danes Bruselj, zbirno mesto evropskih narodov in mentalitet. V Bruslju se je zadnja leta razjasnilo, kaj je evropski skupni imenovalec, kakšen profil državljana se lahko uveljavi kot model za evropskega zastopnika. Bruseljski urad ni postal vseevropsko središče, v katerem bi različnost vitalnih evropskih kultur, bogastvo njenih polifonih ustvarjalnih energij in slogov ustvarilo kakšno presežno vrednost: ravno narobe, postalo je vseevropsko središče mediokritete, kjer je prevladala pritlehna maksima, da so najprimernejši zastopniki Evrope tisti politični tehnokrati, ki o konkretnih področjih čim manj vejo, pragmatičnost, vodljivost znotraj utečenega sistema, vsebinska anonimnost in brezreferenčnost pa so postali najvišja kakovost.

Bruselj kot razstavno okno evropske politične kulture in katalizator duhovne in mentalne kondicije stare celine neprestano priča, da v njegovih centralah vztrajno deluje kafkajanski projektor. Eden zadnjih očitnih primerov je skorajšnja postavitev Madžara Tiborja N. za komisarja, ki naj bi na vseevropski ravni bdel tudi nad izobraževanjem in kulturo. Aparatčik Orbanovega režima, ki je soodgovoren za zatiranje neodvisnih madžarskih medijev, antisemitizem v šolskih učbenikih, ki ignorira streznitvene argumente sonarodnjakov evropskega formata, kot je pisatelj György Konrad, ki je soodgovoren za uvedbo učbenikov s protisemitsko vsebino v madžarske šole, ki je soodgovoren, da ima na stotine mladih madžarskih novinarjev in umetnikov, pa tudi etabliranih avtorjev, kot je pisatelj Peter Esterhazy, v lastni domovini berufsverbot, takšen prototip kafkajanskega vseuporabnega birokrata bo ob nekaj turbulentnih tresljajih, ki se bodo kmalu pomirili, postal vrhovni varuh evropske kulture in izobraževanja. Tako se bo proces, ki ga je s portretiranjem absurdnih, lepljivih dogajanj opisoval Franz Kafka v Procesu, mirno nadaljeval proti novi stoletnici in bo ostal nedokončan, kot je nedokončan in brez epiloga tudi roman vidca iz Prage.