Po dolgem ugibanju in iskanju so jih našli: v podalpski deželici, z menda najlepšim glavnim mestom na svetu in »razvejeno« infrastrukturo. Vsem na očeh, pa vendar daleč od radovednih pogledov. In ni kaj, odprava, sestavljena iz najboljšega, kar znanost premore, se je odpravila na pot. Najti mora te umotvore, za vsako ceno. No, najprej so se zmotili, saj se je odprava znašla na Slovaškem. Ups, ne bo držalo, tukaj niso tako napredni. In potem so le nekako, ko so gledali večerne novice iz Bruslja, ugotovili, da je še neka državica, kjer obupno dobro govorijo angleško in se zelo zanimajo za denar in privilegije. Ter se le zavedli, da je to nekje drugje, in jo našli. Eureka, prispeli so v Indijo Koromandijo časovnega potovanja!

Ni jim bilo treba dolgo iskati, malo so se zapeljali naokoli in ugotovili, da potujejo skozi čas, pa se tega niti ne zavedajo. Po mestnih ulicah glavnega mesta, kjer so se, le streljaj od bolj urejenega strogega središča, podali za 50 ali več let v preteklost. Podrte in neurejene ceste še tistega nekaj vzdrževanja niso videle že mnoga desetletja. Na njihovo veliko presenečenje vozni park niti ni bil tako daleč za časom, konjskih in volovskih vpreg niso videli, dam s senčniki in gospodov s cilindri na glavah tudi ne. Presneto, tole skakanje skozi čas se dogaja hitreje, kot so si lahko predstavljali v najhujših znanstvenih sanjah.

In so od nekoga slišali, da imajo tukaj hribe in tudi obalo. Pa so jo mahnili proti morju, v upanju, da mogoče kje v marini zagledajo Kolumbovo Santo Mario ali pa vsaj Titanik. Glede na to, da se lahko tukaj povsem brezskrbno potuje skozi čas. In prvič so se s potovanjem skozi to dimenzijo srečali na avtocesti. Delovišče pri delovišču, kolone, z obvezno vinjeto na sprednji šipi seveda, delavci na cesti pa kot v počasnem posnetku. Uuu, to je nekaj, Einstein je imel prav. Za nekaj sto metrov obnove ceste več kot mesec dni. To je tista relativnostna teorija, potovanje skozi čas, hitreje od svetlobe. In to vse iz prve roke. Navdušenju ni bilo konca.

Končno morje, sodobne ladje, nikjer duha o benečanskih trgovcih. Razočaranje. A le do trenutka, ko so se skušali zriniti mimo nekega gradbišča pri Kopru. Tukaj spet nov skok skozi čas. Tabla ob cesti, ki obvešča, da bo gradnja potekala do nekega meseca v letu 2010. In se zmedeno spogledajo; mar nismo v 2014? Oni mogoče so, Slovenija pa ni. Zastonj potovanje skozi čas, to je prihodnost turizma v tej državici. Kajti čas, ta je pri nas res relativen. Znanstvena odprava, povsem zmedena, le ugotovi, da mora te umotvore najhitreje privabiti v svoje vrste. To namreč je nekaj, česar človeštvo ne sme zamuditi. In drugi potniki skozi čas lahko le dodamo: odpeljite jih, čim prej in čim dlje.