Britanski agent James Bond je resnično vsega spoštovanja vreden možakar (čeprav je izmišljen). Svoje delo opravlja z odliko, kos je vsaki nalogi, njegova samozavest je izjemna. Žal do (so)ljudi nima pravega odnosa. Predvsem do žensk, v katerih vidi zgolj seksualni objekt, ki ga je treba hitro izkoristiti. Čeprav se zadnje tega ravno ne branijo... Kljub temu ostaja ena, pred katero tudi agent 007 poklekne in celo upošteva njena navodila. Gospodična ali bolje kar (sivolasa) gospa, vsem bolj znana kot M, je njegova šefinja in hkrati edina, ki si ga upa ošteti. Njene očitke bi raje preslišal, a kaj, ko jo vohunski agent neskončno spoštuje.

In očitno je v teh M (beri: emih) resnično nekaj, vredno vsega spoštovanja. To smo na lastni koži dodobra spoznali, ko smo se na cesti in žal ne na dirkališču preganjali z novim BMW-jevim superšportnikom, ki sliši na ime M3. Zakaj spoštovanje? Na kratko: avto s pogonom na zadnji kolesi premore brutalnih 317 kW (431 konjev)!

Piloti bi znali povedati – to je povsem dovolj, da bi s štirikolesnikom tudi poleteli, le krila nam manjkajo. In smo leteli, čeprav le na tleh. Kako hitro se s tem konjičkom dejansko pelješ, spoznaš le tedaj, ko pogledaš merilnik hitrosti. Tam, kjer gre običajni avto 60 kilometrov na uro, gre M3 najmanj dvakrat toliko. In podobno velja tudi naprej, vse dokler elektronika ne reče, dosti imam, in M3 »ustavi« – pri 250 kilometrih na uro! V nasprotnem bi šlo še veliko hitreje. Razvojniki to dobro vedo, saj so poučeni o vseh pasteh, ki kupca takšnega brutalneža čakajo. Zato so mu (ji) nastavili past: elektronsko omejitev odpravijo in jo nastavijo na 280 kilometrov na uro (paket M voznik), a zgolj v primeru, če voznik opravi šolo varne vožnje. To svetujemo tudi vsem preostalim bodočim kupcem.

Maksimalna zbranost je nekaj, kar M3 nujno zahteva. Zatorej, izklopite radio. Nato pa uživajte. Zvok šestvaljnika bi lahko primerjali zgolj s kakšno Mozartovo simfonijo. Lepšega hrumenja že dolgo nismo slišali. Sedemstopenjski samodejni menjalnik z možnostjo prestavljanja z ušesoma za volanom je lahko vzor vsem konkurentom. Je hiter in vozniku resnično v pomoč. In zadnji pomoč krvavo rabi. Da med vožnjo ni šale, najbolje začutite, ko ugasnete avto in ugotovite, da imate roke, noge in hrbet prepotene. Na srečo ne od strahu! Moč motorja je zares ogromna, pospešek do stotice le 4,1 sekunde, vrti se celo prek meje 7600 (zato ne čudi, da smo v 200 kilometrih porabili pol tanka, kar je dobrih 30 litrov!), športni usnjeni sedeži z izdatnim bočnim objemom, obarvani v strupeno rdečo, so neverjetno udobni. Gotovo se vprašate, kaj pa desni sedež. Vanj sam ne bi sedel, tudi če bi mi odšteli zajeten kup denarja. Priznam, bilo bi me strah!

Pogon zadaj je seveda nekaj, kar ni za vsakogar. Toda elektronika (vseskozi je polno zaposlena), predvsem nadzor stabilnosti DSC, je zagotovilo, da je 1635 kilogramov težek in 4,67 metra dolg M3 vendarle najlažje vodljiv doslej. Kar je za številne ljubitelje M3 najpomembneje, DSC lahko povsem izklopimo in se tedaj igramo z zadnjo platjo, ki močno opleta. Naporno, zahteva znanje, a uživaško! Hitrostne omejitve, le kaj je to, smo se spraševali med vožnjo in takoj pomislili na smiselnost nakupa. Avto te namreč naravnost sili, da kršiš predpise in pozabiš na kazni. Pravega dirkališča v Sloveniji pa žal ne premoremo. Vožnja z M3 po omejitvah po navadnih cestah pa je podobna, kot bi zgoraj podpisanemu ponudili tiramisu in mu rekli, lahko ga le gledaš. Seveda se bodo vedno našli »šminkerji«, ki bodo brez težav odšteli zahtevanih 78.500 evrov in imeli avto zgolj za postavljanje pred dekleti. A za to ga je prekleto škoda...