Tudi bolj športniške postave. Noge blago na o, v zgornjem delu ram pa kanček pogrbljen, kot je nemalokrat značilno za rokometne krilce. Prostorski sociolog, rojen osnovnošolskemu učitelju in kuharici, je nase opozoril na mariborski vstaji, udeležbo na kateri danes pojasnjuje z besedami: »Ne samo sodelovanje na vstajah, tudi moja kandidatura na volitvah je bila raziskava soudeležbe. Če pri mariborskih vstajah kot sociolog ne bi vsaj svetil zraven, bi se moral vprašati, kaj je narobe z mano. Tipičen sociolog bi se verjetno držal ob strani, zaradi domnevne objektivnosti, vendar pa te objektivnosti v resnici ni. To je mit. Tako kot v parlamentu radi rečejo, da številke govorijo same zase. Številke nikoli ne govorijo same zase. In tudi sam zase nikoli nisem rekel, da sem objektiven sociolog.«

Znašel se je torej na vstaji, vpil v prvi vrsti vzklike neznane vsebine, kar je prekinila policija, ga potegnila iz množice in odpeljala na pridržanje. Primer je sprožil reakcijo njegovih stanovskih in drugih kolegov, ki so ga podprli na družbenih omrežjih ter v javnih glasilih, doktor je sprejel vlogo, začel komunicirati z mediji, med drugim navrgel izjavo, da ga Janša lahko tudi ubije, in zvezda je bila rojena. Tega, kako so se protestniki iz kaotične gmote skobacali v stranko, ki tvori Združeno levico, na tem mestu ne bi obujali. Bili so prvo presenečenje volitev, prišli v parlament, z njimi pa tudi dr. Trček.

Tudi po zaslugi treh glasov iz Nove Zelandije, na katere je najbolj ponosen. Z naglasom ne vleče po mariborsko, čeravno bi zavoljo bližnje predzgodovine prostodušnež zlobno pomislil, da ga je akademsko življenje zmehčalo v manj vzhodno zavijajoč izraz. Ne gre za to. Samo iz Bele krajine je. Iz vasi Zilje. V Maribor se je preselil ob drugi ženitvi oziroma po prvi ločitvi. »Zaradi ljubezni,« doda, pri čemer o krepostni drži Mira Cerarja, ki ga sicer krasi še močnejša partnersko-zakonska dinamika, nima ravno najboljšega mnenja.

Za režijo ni iz prave familije

Pred selitvijo v Maribor je živel na primer v Kranjski Gori in se tam nekaj malega ukvarjal tudi s turizmom. O čemer pravi: »Če primerjaš Kranjsko Goro in kako avstrijsko vas, je razlika v tem, da so tudi tam verjetno že dolga leta skregani med sabo, ampak ko je treba gospodariti, gospodarijo, pri nas pa v tem navalu iskanja dlake v jajcu, nekih malih razlik, pozabimo na osnovne zadeve, ki bi morale štimati. Četrt stoletja smo zapravili, da smo dojeli, ali pa niti še ne, da dejansko sami sebe krademo. Že na osnovni zdravorazumski, kmečki način ne znamo razmišljati.«

Letnik 1968 je sprva hotel študirati režijo, a pravi, da za to ni iz prave familije. Krasi ga dandanes niti ne več tako običajen, priložnosti za cinizem ali ironijo stalno iščoč način ubesedovanja, značilen za rutinerje okroglih miz, ko jih vidiš s šampionsko apriorno ležernostjo prevzeti krožeči mikrofon ter začeti razlago. Na primer z besedami, da se jim »point zdi povsem nekje drugje«. To svojo formatiranost pojasnjuje: »Netalent za jezike sem. Rodilnika ne bom nikdar obvladal, dvojine ne slišim, sem pa kot otrok zelo rad težil starim ljudem in jih poslušal. Mislim, da je navsezadnje del javnega nastopanja in politike, da znaš povedati zgodbo. Kot že rečeno, sem sin vaškega učitelja, vse življenje delam v pedagoški in raziskovalni sferi in seveda ne morem iz svoje kože.«

Pravi, da je sestavljen iz »eselesovca in esdejevca, pa še malo desusa«. Da predstavlja ljudski del Združene levice oziroma to, kar bi SLS po njegovem morala biti, pa ni postala, obenem se pa počuti bližnjega idejam SD, preden je ta stranka zavila na tretjo pot. »Celo za marksista se nimam. Bolj sem uletel iz postkolonialnih študij,« pravi. Upa si govoriti, v tem tudi evidentno uživa, za siceršnji parlamentarni nivo, kjer prej naletiš na okornega kot virtuoznega govorca, pa tvori domiselne metafore ter primerjave. Tako je tudi začel v času vstaj. Ko je bilo tedaj govora o nespodobnem sodelovanju policije in vojske, je Franc Trček to sodelovanje ubesedil, češ da vojska pač posodi solzivec, ko ga policiji zmanjka.

Z nekonvencionalnim vedenjem nadaljuje v parlamentu. Poslanca, ki bi predstavniku deklariranih političnih nasprotnikov, kot na primer on kolegu iz NSi, v televizijski razpravi javno rekel, da bi z njim celo naredil koalicijo, da pa bi ga verjetno zaradi tega vrgli iz lastne stranke, do sedaj menda še ni bilo. Kajti med slovenskimi politiki ni v navadi, da bi se hecali iz samega sebe. A prav tako še ni bilo zasliševalca na hearingih, ki bi kandidatki za ministrico dejal, da bi jo dejansko postavil za predsednico vlade oziroma da se mu zdi daleč najpametnejša oseba.

Bolje v parlamentu kot na FDV

Nastopi na zaslišanjih kandidatov so bili bržkone tudi glavni razlog, da so se tako dr. Trček kot novolevičarji otresli sumničenj, kaj bodo sploh počeli v parlamentu. Zaslišanja kandidatov za ministre, torej procedura, ki je bila v prejšnjih sklicih parlamenta dolgočasna formalnost, so bila tokrat bistveno bolj zanimive predstave kot kadarkoli prej. Ok, tudi koalicijska pogodba je pridobila na pomembnosti in slavi. A hearinge so nedvomno popestrili novolevičarji, ki so pravilno dojeli, da je to njihova prva priložnost za afirmacijo. Da je to prvi vtis. Trenutek, ki ga ne gre zamuditi. Tekmovalna ekipa torej. Katere srednjeročni plan je po Trčkovih navedbah prevzem oblasti.

Sicer pa gre za še enega FDV-jevca oziroma profesorja v slovenski politiki. Glede na siceršnjo zastopanost tovrstnega kadra na domačijski politični sceni, vključno z janševiki, ki sicer po dotični šoli najbolj tolčejo, čeravno ni FDV-kader v SDS zastopan nič manj kot pri konkurenci, sogovornika vprašam, ali se na FDV človek lahko nauči vladati. Takole odgovori: »Na FDV sem imel več problemov kot česarkoli drugega, in verjetno so tam tudi veseli, da sem šel. Problem družboslovja v Sloveniji nasploh vidim v dveh zadevah. Da so ga sprva utemeljili predvsem pravniki. Zaradi tega mi je bil FSPN oziroma FDV vedno nekoliko dolgočasen. Imel je nekaj prebliskov, vendar pa jih ni znal preoblikovati v nekaj, čemur sam pravim substančna ustanova. Preveč je všečnostno pragmatičen in premalo teoretski, zato ne vzgaja dovolj kritičnih kadrov za politiko. To je moje mnenje, ki ga z mano deli manjšinski del FDV-jevcev. Podobno je z ekonomijo, ki se hvali, da je med petstotimi najboljšimi šolami. Potem pa vsi tulijo enako. Da evropska komisija nalaga, da moramo. Da je nujno. Nič ni nujno. Oziroma, nujno je samo dihati. Vse drugo so floskule, ki se jih ganja kot tistih trideset refrenov, ki jih preigravajo ansambli na obmorskih terasah, ne da bi ob tem kaj posebnega razmišljali. In lahko tudi kar javno priznam, da je bila scena zadnjih par let na fakulteti tako morbidna, da se ta mesec v parlamentu počutim bolje, kot sem se tam.«

Če se nam politika nemalokrat zdi dejavnost, ki je sama sebi namen, oziroma dejavnost, ki ponajprej ustvarja predvsem okoliščine za lasten obstoj, se starejši politični kolegi kateregakoli nazora nad vstopom Združene levice niti ne bi smeli razburjati. Kajti dotična ekipa zmore, česar sami morda nikdar niso znali ali pa so izgubili strast za to. Gre za ljudi, ki so vešči pikolovskega branja tekstov in ki obenem znajo pritegniti pozornost. Da se jim. Ljubi se jim. Pri čemer dr. Trček svoje službovanje v parlamentu imenuje zgolj »šiht«. »Kot Hogar Grozni, preden je odpotoval na novo plovbo in pomislil na nove valove, nova ropanja, posiljevanja in druge nujne opravke, ki jih pa eden mora početi. Tudi sam tako dojemam vse skupaj.«