Nekaj časa so v predele, nad katerimi se je žledolom najbolj znesel, v spremstvu televizijskih kamer in fotografskih aparatov romali tudi politiki. Predsednik države Borut Pahor se je objektivom nastavljal z motorno žago v rokah, čeprav smejo z njo upravljati le izurjeni in usposobljeni sekači. Zdaj že bivša premierka Alenka Bratušek se je na zaledenelih območjih pojavljala v svetlih hlačah, kakršne običajno potegnejo nase člani posadk na jadrnicah... Ko se je led stalil in je bil znan seštevek škode po njem (skoraj 430 milijonov evrov), pa so se začeli obiski politikov in direktorjev na najvišjih položajih pomembno redčiti. Danes so na terenu le še marljivi delavci elektro podjetij, gozdarji in železničarji, ki so marsikaj že postorili, a so posledice ledene ujme kljub temu še vedno zelo opazne.

Kaskaderji in gamsi

Elektro monterji so bili med prvimi, ki so se na kraju samem spopadli z žledom. »Že prevoz na delovno mesto je bil pravi kaskaderski podvig. Tukaj na Vojskarski planoti (nad Idrijo, op.p.) nobena smreka nima vrha. Drevje se je lomilo in padalo okoli nas, ko smo se prebijali do hiš, ki so zaradi podrtih drogov in potrganih žic ostale brez elektrike, zato smo jim priključevali agregate. Ko sem videl tisto razdejanje, sem se vprašal: Kdaj bomo vse to popravili? Bomo letos sploh lahko šli na morje? Pa smo šli, po 24. juniju, ko smo odklopili zadnji agregat. Vmes so bile tudi bolniške; ko je adrenalin nekoliko popustil, so prišle angine in pljučnice,« se ledenega februarja spominjata monterja Marko in Zlatko iz tolminske enote Elektra Primorske. Kljub temu, da po padcu celotnega 20-kilovoltnega daljnovodnega omrežja na Vojskarski planoti danes luč sveti v vsaki hiši, imajo monterji še vedno veliko dela, predvsem na nizkonapetostnem omrežju. Zamenjati je treba električne drogove, požagati drevje, ki jih pri tem ovira, na novo prenapenjajo električne kable...

In kaj je pri tem najbolj nevarno? »Elektrika in delo na višini. Toda če delaš po pameti, težav ne bi smelo biti,« odvrne Marko, ki je tudi alpinist, zato po drogovih pleza kot gams po skalah. Njegov direktor Silvo Rutar poudari, da ljudje z vrtoglavicami ne sodijo med elektro monterje, a je zanimanje za ta poklic v zadnjem obdobju kljub temu precejšnje. »V dobrih časih je bilo monterja težko dobiti, odkar je kriza, ne več,« nam je pojasnil.

Pri razdelilno transformatorski postaji v Postojni, kjer obnavljajo poškodovan osnovni napajalni daljnovod, si pomagajo tudi z delavci iz Avstrije. Ti so – kot alpinisti – visoko na teh kovinskih stolpih privezani z vrvmi, da sploh lahko delajo. Pa je polomljeni daljnovod težko ponovno postaviti na noge, vprašamo Žarka Cerkvenika, direktorja sežanske enote Elektra Primorske. »Daljnovod naredimo dokaj hitro, z dovoljenji in služnostnimi pravicami so pa velike težave,« prizna. »Takoj po žledolomu so nas ljudje bombardirali z vprašanji, kdaj bomo končali delo, zdaj ko obnavljamo ali postavljamo daljnovode na novo, pa imamo ponekod velike težave z lastniki zemljišč, a nas velika večina seveda razume. Malo žalosten sem ob tem, kajti takoj ko je zasvetila luč, smo pozabili na vse, kar se je zgodilo. Toda mi hočemo Postojni zagotoviti večjo zanesljivost oskrbe z energijo. Ne moremo si privoščiti, da bi bila še kdaj več kot teden dni brez elektrike. Med Pivko in Postojno zato delamo kablovod, ki bo zagotovil, da bo Postojna imela elektriko, tudi če bi se ponovil takšen žled, kot smo ga imeli letos. Je pa kabelski sistem precej dražji od nadzemnih električni vodov in marsikje ga je težje umestiti v prostor, zato ga ne moremo imeti povsod,« nam je pojasnil Cerkvenik.

Februarski žled je samo na območju Elektra Primorske povzročil za okoli 12 milijonov evrov škode ali približno toliko, kot znaša letni investicijski načrt tega podjetja. Letos so se morali namesto posodabljanja električnega omrežja marsikje lotiti njegovega ponovnega postavljanja na noge, saj so pod težo ledu klonili številni daljnovodi. Žled jim je poškodoval desetino napajalnega visoko- in srednjenapetostnega nadzemnega omrežja. Doslej so obnovili 65 odstotkov vseh v žledolomu poškodovanih naprav in za to porabili šest milijonov evrov, celotna sanacija, ki bo končana prihodnje leto, jih bo stala vsaj še enkrat toliko.

Kradejo kot srake

Sloveniji je po žledolomu med drugim veliko pomagala Avstrija, saj je v dogovoru s slovensko vlado v okviru mednarodne pomoči posodila kar nekaj agregatov, ki so mnogim nadomestili dolgotrajen izpad električne energije. Cerkvenik meni, da bi se lahko od Avstrijcev na tem primeru veliko naučili. Z vsakim agregatom sta namreč v Slovenijo prispela tudi po dva gasilca, ki sta skrbela za njegovo vzdrževanje in spremljala, kako deluje. V Avstriji imajo tudi zelo natančno določeno, komu zagotovijo agregate. »Strogo le posameznikom, državljanom. Kmetije in industrijski objekti si jih morajo sami priskrbeti,« pravi Cerkvenik.

Čeprav so nam nekatere države ob žledolomu posodile svoje agregate, pa teh ni bilo dovolj, zato so jih morali distributerji električne energije najeti še v tujini. A so dobili tudi takšne, ki so morali najprej na temeljit servis. Kot je pri naravnih nesrečah običaj, so se pojavili tudi »vojni dobičkarji«. Nekateri izposojevalci agregatov so namreč cene najema v trenutku, ko je bilo povpraševanje po njih največje, enormno povišali. »Samo februarja smo za najem agregatov plačali 200.000 evrov, za gorivo pa dodatnih 800.000. V februarskih dneh smo porabili 30.000 litrov goriva na dan, agregat z zmogljivostjo dveh megavatov, denimo, pa na uro porabi 600 litrov nafte,« nam je ponazoril prvi mož sežanskih elektrikarjev.

Elektrikarji imajo poleg razdejanja zaradi žledu dodatne težave tudi zaradi nepridipravov, ki jim pokradejo marsikaj, predvsem bakrene električne vodnike. »Ukradli so nam tudi tisoč metrov električnega kabla. Ko so videli, da ni elektrike, so splezali celo na daljnovode, odrezali žice z njih in jih odnesli,« je obupan Žarko Cerkvenik, saj policija doslej ni izsledila še nobenega dolgoprstneža, ki jim otežujejo delo, kajti s starimi žicami bi si lahko izdatno pomagali pri nameščanju novih. Podobne zgodbe je slišati tudi med delavci na železniških tirih, ki obnavljajo povsem sesuto vozno mrežo za napajanje električnih vlakov. »Kradejo kot srake. Tatove zanimajo predvsem bakrene žice, zato splezajo na drogove in jih odrežejo.«

Sicer pa so Slovenske železnice v žledu utrpele za dobrih 40 milijonov evrov škode. Progo med Ljubljano in Koprom so toliko usposobili, da po njej vozijo tovorni vlaki, ki jih poganjajo dizelske lokomotive, potniškega prometa še vedno ni (z izjemo dveh vlakov na dan, ki Ljubljano povezujeta z Reko) in ga ne bo najmanj do prihodnjega poletja. Do takrat namreč Slovenske železnice načrtujejo, da bodo progo začasno sanirali, dokončna sanacija naj bi bila opravljena do konca leta 2015, saj morajo zamenjati okoli 170 kilometrov kontaktnih vodnikov in večino drugih pritrdilnih elementov na stebrih ter na novo postaviti okoli 1300 stebrov s temelji.

Vlaki bi že vozili, če bi bil denar

Glavnina železniške infrastrukture na primorski progi je iz tridesetih let prejšnjega stoletja, torej iz Mussolinijevih časov, saj so jo gradili Italijani. »To vpije po obnovi in rednem vzdrževanju. Infrastruktura je zastarela po vsej Sloveniji. Keramičnih izolatorjev, kakršne imamo na 70 odstotkih naših prog, drugje ne vidiš več,« stanje opiše Janez Javoršek iz podjetja Tegrad, ki so ga na javnem razpisu izbrali za izvajalca sanacije primorske železniške proge po žledu. Kdaj bodo po njej spet vozile električne lokomotive namesto potratnih dizelskih in kdaj bo stekel potniški promet, nas zanima. »Ko bo država dala denar za obnovo elektrifikacije proge. Mi naredimo, kar nam naročijo. Če bi bil denar, bi bila sanacija lahko že v celoti končana,« je prepričan Javoršek.

Prometni režim na železniški progi proti Primorski je zapleten. Zaradi uničene vozne mreže za napajanje električnih lokomotiv te tovor iz Luke Koper pripeljejo do Prestranka, od tam vlake poganjajo dizelske lokomotive, od Borovnice naprej pa jih znova preklopijo na električne. Ker en tir na tej progi zaradi del ob njej občasno zapirajo, je omejen tudi tovorni promet. V Slovenskih železnicah so izračunali, da so zaradi posledic žledoloma doslej prepeljali okoli 700.000 ton tovora manj, kot bi ga sicer, zaradi vožnje dizelskih lokomotiv pa v tovornem prometu vsak mesec nastane za poldrugi milijon evrov dodatnih stroškov. Od ledene ujme se jih je torej samo zaradi tega nabralo že za dobrih deset milijonov evrov, zato je še toliko bolj nerazumljivo, zakaj se država, ki je lastnica železniške infrastrukture, ne podviza pri odpravi posledic žledu.

»Tol'ko d'nara damo v infrastrukturo, pa n'č ne nardiste,« ob blagajniških okencih na železniških postajah bentijo potniki, ki bi se radi iz Kopra ali Sežane z vlakom peljali v notranjost države, a se ne morejo. Potniški vlaki na tej progi še vedno ne vozijo, prednost imajo tovorni. Slovenske železnice zato ljudi prevažajo z nadomestnimi avtobusi, zaradi česar se je število njihovih uporabnikov na nekaterih progah prepolovilo. Ker avtobusi tudi precej zamujajo v primerjavi z vlaki, potniki jezo stresajo na zaposlene na blagajnah in sprevodnike. Takole nam je potožila ena od uslužbenk Slovenskih železnic: »Včasih sem jezna na naše tam gor (šefe v Ljubljani, op.p.), zato sem jim povedala: Ko pridejo novinarji in kamere, ste tukaj v prvih vrstah, ko oni izginejo, izginete tudi vi. Na terenu ostajamo sami, zato smo strelovod za vse kritike.«

Letos že 14 mrtvih pri delu v gozdu

Daleč največjo škodo – dobrih 214 milijonov evrov – je žledolom povzročil v gozdovih in na gozdnih cestah. Po oceni Zavoda za gozdove Slovenije sta v gozdovih še vedno skoraj dve tretjini poškodovanega drevja. Pri spravilu se je doslej pripetilo že 76 hujših nezgod s kar 14 smrtnimi žrtvami. V rekordnem letu 2011 je bilo 18 mrtvih, a se je treba zavedati, da so do konca leta še trije meseci, delo v gozdovih pa je prav zdaj najbolj intenzivno.

»Napetosti v lesu so velike, drevesa so zlomljena ali nalomljena, upognjena, in nihče ne ve, kako se bodo odzvale napetosti, ko se drevja lotiš z žago. V naši družbi letos še nismo imeli nezgode, je pa imel naš avstrijski podizvajalec že dve hudi poškodbi,« nam je potrdil Rafael Vončina, predsednik uprave Soškega gozdnega gospodarstva (SGG) Tolmin, ki ima koncesijo za izkoriščanje državnih gozdov na območjih, kjer je žledolom povzročil največ škode (Idrija in Tolmin). Spravilo poškodovanega lesa dodatno otežujejo velike strmine, zato si pomagajo tudi z žičnicami. Imajo tri lastne, dve žičnici so zaradi žledu dodatno najeli; eno v Sloveniji in eno v Avstriji.

Za avstrijska podjetja, ki se ukvarjajo z gozdarskimi deli, večinoma delajo delavci iz Bosne. V hribovju nad Idrijo smo naleteli na Miča iz Banjaluke, upravljalca daljinsko vodene gozdarske žičnice. Namenjen je bil v avto po malico za svoja kolega, ki sta v globeli sekala les, sam pa ga je z vlečnico tovoril na vrh, do ceste. Malico jima je v platneni vreči v globel spustil po jekleni vlečni vrvi. »Same kakovostne jedi: špeh, mleko, tirolska in ljubljanska salama,« nam je predstavil njeno vsebino.

In alkohol za žejo? »Ne, nikoli. Že tako je naše delo nevarno. Če bi spil eno pivo, lahko grem takoj domov. Bil bi počasnejši in neroden,« nam je odvrnil Matej Ceh, traktorist in sekač v SGG Tolmin, Silvo Peljhan, v tem podjetju vodja službe za varnost in zdravje pri delu, pa je takole pojasnil, kdaj so začela alkoholna veseljančenja izginjati iz slovenskih gozdov: »V šestdesetih in sedemdesetih letih so gozdarji še bivali v barakah. Takrat so bili ponedeljki najbolj kritični. Na delovišče so po pivsko napornem vikendu prihajali enkrat opoldan, še malce okajeni, in ko so dodali še nekaj alkohola, je bil tisti dan delovno izgubljen. A so do konca tedna potem nadoknadili zamujeno. Ko so prišli kombiji in mopedi, so se začeli gozdarji vsak dan od doma voziti na delo, zato je bilo popivanja vse manj. Danes to tradicijo ohranjajo le še redki posamezniki.«

V slovenskih gozdovih gospodarijo Avstrijci

Samo na idrijskem koncu, kjer SGG Tolmin skrbi za 7200 hektarjev gozdov, je poškodovanih več kot 5000 hektarjev. Po direktorjevi oceni zaradi nedostopnosti in strmega terena vsega poškodovanega lesa nikoli ne bo mogoče v celoti pospraviti iz gozda. Za nameček je bila ponudba lesa nekaj časa izjemno velika, zdaj se razmere rahlo umirjajo.

Rafael Vončina ugotavlja, da imajo Avstrijci od žledoloma še bolj prosto pot do slovenskih gozdov kot doslej. »Slovenska stroka se je ob tej izjemni naravni katastrofi odzvala premalo koordinirano. Sistem bi morali v določenem delu povsem spremeniti in uskladiti koordinacijo med različnimi deležniki v gozdarski panogi. V Avstriji in Italiji, na primer, tujec ne more kupiti lesa od tamkajšnjih kmetov, le delajo lahko v njihovih gozdovih. Tudi pri nas bi morali kljub direktivam Evropske unije omogočiti prednostno prodajo domači lesnopredelovalni industriji. Ker tega ni, tuji kupci obvladujejo tržišče okroglega lesa iglavcev. V teh razmerah tudi nihče nima nadzora nad tem, koliko lesa dejansko gre iz slovenskih gozdov v tujino. Če bi imeli prevoznice (vlada je njihovo uporabo zaradi žledoloma začasno zamrznila – do 30. aprila 2015, op.p.), bi imeli nadzor nad količinami lesa,« ugotavlja Vončina. Po njegovih navedbah večina naših žag rezani les dobavlja avstrijskim trgovcem. »V glavnem gre v Luko Koper, kjer imajo Avstrijci skladišča, od tam pa ga vozijo v Afriko, na Bližnji in Daljni vzhod… Tri avstrijske multinacionalke obvladujejo velik del trga z lesom, zato imajo tudi ključne položaje pri oblikovanju odkupnih cen v Sloveniji. Slovenskim žagam za les ponudijo ravno toliko, da še preživijo in po kubiku rezanega lesa zaslužijo z minimalno dodano vrednostjo.«

Od kod Avstrijcem tolikšna moč na trgu z lesom? »Deloma zato, ker obvladujejo mednarodne trge z rezanim lesom in ker so pred vstopom v EU s pomočjo države izpeljali velike naložbe v posodobitve ter povečanje žagarskih zmogljivosti,« poudarja direktor SGG Tolmin. Spomni, da so začeli Avstrijci lesni trg osvajati po razpadu Slovenijalesa, ki je v času nekdanje Jugoslavije in gibanja neuvrščenih obvladoval ves Bližnji in Daljni vzhod ter severno Afriko. »Rezani les je v Luko Koper, na Reko in v Ploče prihajal iz srednjeevropske regije. Ko je razpadla Jugoslavija, pa se je vse obrnilo: delo za avstrijske multinacionalke je opravilo nekaj ključnih prodajnikov iz nekdanjih izvoznih družb. Danes Avstrijci odkupujejo les na območju Češke, Slovaške, pokrivajo tudi del Bavarske. Imajo tehnološko visoko razvite žage in obvladujejo trg rezanega lesa, saj obdelani les prodajo naprej. V Dubaju imajo velikansko skladišče, iz katerega oskrbujejo vso Afriko in Bližnji vzhod. Je tako veliko, da je s prostim očesom njegove razsežnosti mogoče zajeti le iz helikopterja,« nam ozadje uspešne avstrijske lesne zgodbe opiše Rafael Vončina.

A podjetni niso le avstrijski trgovci z lesom, pač pa tudi njihovi izvajalci del v gozdovih. Eden od njih, ki je letos dobil posel v Sloveniji, je ocenil, da ga bodo zaradi velike škode po žledu gotovo potrebovali tudi prihodnje leto. Takrat si obeta še več dela, tudi zaradi pričakovane namnožitve podlubnikov na poškodovanih in posledično oslabljenih iglavcih, zato že načrtuje nakup dodatne mehanizacije.

Postajajo Avstrijci, ki so pri nas vzpostavili tudi mrežo odkupovalcev lesa in skladišč, naš največji gozdni posestnik?