Metaforo je odnesla brutalizacija javnega diskurza, ki se kaže na eni strani kot erozija etike javne besede in na drugi kot stopnjevanje groženj novinarjem s sodnimi postopki. Ne pozabimo: Delova novinarka Anuška Delić, ki je lani odmevno pisala o povezavah skupine neonacistov s stranko SDS, je obtožena kaznivega dejanja izdaje tajnih podatkov, ne neresničnega poročanja. Tako kot Janez Janša pred mnogimi leti… Pred nedavnim je osrednji desni tednik objavil šest strani dolg »manifest« senzacionalističnega novinarstva po slovensko. Novinarka se je napotila do prve žene aktualnega predsednika vlade, naredila z njo prijazen, srce parajoč intervju o življenju s tedaj mladim, ambicioznim in študioznim pravnikom in v redakcijo pohitela s kupčkom fotografij iz družinskega albuma. Bralci tednika so si tako lahko ogledali premierja in dotično gospo na blejski pletni, na potovanjih v tujini, na sliki s svojci…, in dovolj na veliko tudi bodočega premierja samega, kako gol ali polgol – odvisno od pogleda – sedi za pisalno mizo. Kaj natanko si je mislil premier ob pogledu na brez (njegovega) pristanka razkrite podrobnosti iz intimnega življenja, ne vemo. Nas niti ne zanima; tako kot vsi lahko časnik odškodninsko toži.

Kako bi se v časniku branili, pa je predvidljivo. Branili bi pravico do svobode izražanja. Morda bi dodali, da je predsednik vlade javna osebnost, pri poročanju o javnih osebnostih, zlasti tistih, ki imajo moč in vpliv, pa je, kot pravi tudi novinarski kodeks, pravica javnosti do obveščenosti širša. In seveda: vse objavljeno naj bi bilo v javnem interesu. Kot vedno je tudi v tem primeru hudič v podrobnostih.

Slovensko ustavno sodišče je merila za tehtanje pravice do svobode izražanja in pravice do zasebnosti precedenčno opredelilo leta 2000, v primeru tožbe zaradi razkrivanja zasebnosti tožnika v knjigi o prostozidarstvu V znamenju lože. Področje zasebnega je mogoče po tej sodbi razdeliti na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, je med drugim opozorilo sodišče. Vendar pa je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v čigar pravico se posega. Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju tako imenovanih absolutnih javnih oseb (premier vsekakor sodi mednje), toda tudi pri teh osebah, je bilo jasno sodišče, brez pristanka prizadetega ni dovoljeno v medijih razkrivati stvari iz njihovega intimnega življenja. Toliko bolj, če za to obstoji le javna radovednost, ne pa tudi jasno izpričan javni interes. Podobno stališče v sodbah razkriva tudi ESČP. A v omenjenem tedniku se ne dajo.

Te dni so se podali k dedku in babici prvaka Združene levice Luke Meseca, da bi (po Mesečevih besedah) preverili zgodbo o tem, da mu je stara mama, ki je iz nasprotnega političnega pola, zaradi političnega delovanja in zaradi nekega političnega govora prepovedala vstop v hišo. Namen je jasen: novinarsko garaško analizo ravnanja ene od novih političnih strank in njenih predstavnikov, mukotrpno soočanje njihovih besed z dejanji in predlogi naj bi nadomestila osebna diskreditacija. Manipulacija, senzacionalistično vdiranje v intimno zasebnost, izrabljanje medijsko ne dovolj poučenih svojcev očitno postajajo priročni vzvodi medijsko-političnega boja. Rezultat je nadaljnja erozija novinarskih standardov.

Še bolj zapleteno postane, ko se slovenski novinarji odpravijo na raziskovalno ekspedicijo v bosanske hribe, da bi poiskali informacije o Bilalu Bosniću, aretiranem članu vahabitske skupnosti, ki naj bi v sveto vojno novačil tudi slovenske državljane. Čeprav je novinarjem komercialne televizije jezna, v črno zavita gospa na (domnevnem) dvorišču Bosnićeve hiše dala jasno vedeti, da si ne želi nikakršne publicitete, v nepovabljene goste je zalučala tudi kamen, je vseeno postala akterka v televizijskem prispevku. Zgodba o nasilni muslimanki je bila preveč vabljiva, da bi se ji lahko v imenu novinarskih standardov odrekli. Še več: postaviti vprašanje, ali je javni interes opravičeval vdor v njeno zasebnost in zasebnost otrok, ki so zdaj še bolj izpostavljeni, bi bilo v prevladujoči histeriji smešno. Pomembno je le, da je bosansko-slovenski »terorizem« dobil sliko in ton, o domnevnih zvezah bosanskih vahabitov s slovenskimi državljani, o tem, kaj so ti v resnici nezakonitega počeli, pa lahko še naprej le ugibamo. In upamo, da objava povezave na omenjeni prispevek na spletnem portalu, ki poziva v sveto vojno – s pristavkom »Oglejte si, kako se slovenski novinarji izživljajo nad Bosnićevo družino« – ni ogrozila varnosti v Sloveniji.

Seveda je povsem verjetno, da so lovke islamskih skrajnežev segle v Slovenijo in da postajajo mladi žrtve izkušenih pralcev glav, na kar se mediji smemo in moramo odzvati. Toda 11. september in moralna panika po njem učita, da jo v javni histeriji zaradi domnevne ogroženosti javne varnosti vedno najslabše odnesejo resnica in dobrobit posameznikov, ki niso prave barve, prave narodnosti, prave vere… V takšnem ozračju so visoki novinarski standardi dvojno pomembni – lahko so ločnica med razumnimi opozorili in pogromaštvom.