Zakaj med vrstice ni ujel, na primer, ministrske ekipe sedanje vlade z njenim predsednikom vred? Zakaj ni omenil nove ministrice za kulturo, ki je v svojih uvodnih predstavitvenih nastopih odkrito povedala, da o kulturi, še posebej pa o vprašanjih umetnosti, ne ve ničesar in da ji tega tudi ni treba vedeti, saj vse to vedo že drugi, namreč strokovnjaki. Absolutna nevednost kot ključna kvalifikacija za ministrsko funkcijo: ideja ni od muh! Nemara je to eden tistih novih, kakopak etičnih, standardov, ki jih že ves čas obljublja predsednik vlade. Ministrico je potrdil državni zbor, zato bi novo zlato pravilo o ministrskih kompetencah zdaj lahko zapisali tudi v ustavo.

Pred imenovanjem, pravzaprav že v fazi zakulisnega trgovanja s funkcijami, se je zgodil mali čudež, saj so kritični novinarji izrazili odločno namero, da še eni grobi in cinični zlorabi politične moči ostro ugovarjajo. Medijska javnost je skoraj enotno zavrnila kandidaturo Julijane Bizjak Mlakar za ministrico za kulturo, med drugim tudi zato, ker se v primeru stranke, iz katere prihaja, kultura ne prilega prav nobeni besedni zvezi, še parodiji ne. Drugi razlog: kandidatka je brez kakršnihkoli referenc s področja upravljanja kulturnega resorja, še več, področja sploh ne pozna. Sprva so se z mencajočimi protesti oglasili tudi predstavniki civilne družbe, ki v zadnjem času predstavljajo kulturo v javnih polemikah. Potem pa se je zgodil tisti fantomski sestanek s kandidatko, na katerem so bila kot po čudežu zglajena vsa nasprotja, odpravljeni vsi nesporazumi, in isti predstavniki iste civilne družbe so po sestanku vzhičeno izrekli znamenito formulo, ki je hitro ponarodela, saj so jo začeli ponavljati kar vsi, od gledaliških direktorjev do nenehno pišočih bralcev: dajmo ji priložnost!

Da, dajmo ji priložnost. Lahko, da je nepismena, a nič ne de, ji bomo že mi, strokovnjaki, povedali, kaj je treba. Kaj, da pred kandidaturo sploh ni vedela, kje je Maistrova 10? Ni problema, v DSP ali pri Koksu bomo naredili seznam dežurnih, da ji bo vsak dan kdo pokazal pot v službo, ali jo celo pospremil do tja. Dolgo smo lahko le ugibali, kaj tako čudovitega in osrečujočega je samooklicanim predstavnikom kulture obljubila kandidatka za ministrico, dokler nismo v zadnjih dneh dobili precej jasnega odgovora: nekateri protagonisti tistega samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja lahko računajo na zanimive službe, spet drugi imajo najbrž kake druge računice. Pa naj še kdo reče, da slovenske kulture ne upravljajo strokovnjaki. Lepo in prav, človek človeku vsekakor privošči dobro službo, toda hkrati je takšna politična gesta izza hrbtov javnosti tudi čisti primer korupcije, ki pa je g. Štefanec očitno še ni opazil.

Ob vprašanju, kako se pride na Maistrovo 10, se človek nehote spomni na firmo Lester Corp iz filma Biti John Malkovich (1998) Spika Jonza. Tista firma obstaja v nekakšni medetaži, nekje med sedmim in osmim nadstropjem; dvigalo je treba ustaviti točno vmes med nadstropjema, odpreti vrata dvigala z železnim vitrihom, pa smo notri. Ker so pisarne locirane v mednadstropju, pa tudi zato, ker je treba varčevati in nenehno zniževati stroške, so tudi stropovi v uradih za polovico nižji kot običajno, da se morajo uslužbenci, ki tam sortirajo nekakšne kartoteke, gibati naokoli sklonjeni do pasu. Po skrivnem predoru pa se kot po nekakšnem ne preveč čistem debelem črevesu da spustiti naravnost v glavo Johna Malkovicha. Itd. Kakšna sijajna metafora; ves Kafkov imaginarij je v njej, vsi (javni) uslužbenci, ki jih je že leta 1930 tako prepričljivo portretiral Siegfried Kracauer (v knjigi Uslužbenci), se lahko prepoznajo v tej upognjeni drži, ki očitno postaja tudi prevladujoča paradigma razmerja med slovensko kulturo in politiko ter oblastjo. S to razliko, da upognjene hrbtenice in v tla usmerjeni pogledi tu sploh ne potrebujejo nizkih stropov, kajti kultura jih za preživetje vse bolj uporablja tudi pod visokim in svobodnim kantovskim nebom, čeprav najbrž z visokimi etičnimi standardi in z idejo državotvornosti v sebi.

Treba bo znova poseči po Cankarju in preveriti: kako že je s tistim učiteljskim zborom in kaj je na to rekel Hvastja?