Ljubljana, 25. septembra.

V nizu reform, ki se pripravljajo, zavzema odlično mesto tudi vprašanje definitivne ureditve naše občine. Opetovano so bili pod prejšnjimi režimi že izdelani razni projekti splošnega občinskega zakona, a razni politični in dostikrat tudi strankarski oziri so preprečili, da bi se bilo prevažno vprašanje, kako naj bo urejena prvotna in glavna celica našega državnega življenja, rešilo koristno in pametno. V zadnjem času so izšli razni zakoni, ki postavljajo občine pred nove naloge ter jim nalagajo deloma tudi nova bremena. Na drugi strani pa so bili znatno zoženi viri občinskih financ in budžetska kriza občine postaja problem, ki je vedno nujnejši. V mnogih predelih države je občina danes nesposobna vršiti vedno naraščajoče upravne, gospodarske, kulturne in socijalne naloge in javna uprava trpi baš na oni točki, kjer je najobčutljivejša. Občine svojim upravnim in finančnim nalogam niso več kos.(...)

Občino je treba po njenem obsegu, po številu prebivalstva, ki naj bo združeno v tej najnižji samoupravni edinici in po skladnosti interesov tega prebivalstva usposobiti, da postane finančno in upravno zmožna za življenje. Država ima na tem največji interes, da preneha primitivno reševanje občinskih upravnih poslov. Zato je razumljivo, da se pripravlja kot prvi korak k ureditvi samoupravnega problema revizija dosedanjega teritorialnega obsega občin potom komasacije občinskih teritorijev, katere edini cilj je omogočiti vsaki občini vzdrževanje nujnega in modernim nalogam občine odgovarjajočega upravnega aparata. (…)

V Sloveniji imamo celo vrsto občin, ki so sicer po teritoriju in po številu prebivalstva razmeroma majhne, ki pa po svoji upravi, po svojih občekoristnih napravah, po svoji požrtvovalnosti za javni blagor povsem odgovarjajo zahtevam moderne samouprave. To so poleg nekaterih kmečkih občin predvsem naša mesta in naši trgi. Naše mestne in trške občine so povrh historične edinice, ki so razvile jako živahno kulturno in gospodarsko samosvoje življenje ter so v gotovih predelih tudi kot nacijonalna bojišča igrale veliko vlogo v našem narodnem življenju.(…)

Država sama in edino ona je tudi poklicana, da po lastnih objektivnih ugotovitvah izvede komasacijo občin.(…)

Jutro, 26. septembra 1929

Vprašanje naših občin.

Občina je poleg rodbine najprvotnejša oblika združbe ljudi, ki stanujejo v istem kraju. Kadar se določena skupina ljudi naseli na določenem kraju, nastane občina ali kot zadružna ali kot gospostvena oblika organizacije. Občina torej ni samovoljna društvena tvorba, marveč je naravni razvoj in naravno razširjenje rodbine, zlasti ako se oziramo na prvotni postanek družabnega življenja. Socialna narava človekova, ki je občini dala postanek, ji je tudi določila delokrog in pravice. Skrbeti mora občina za red in varnost ljudi, ki spadajo v njen okoliš, ter za itakšne naprave in ustanove, ki pospešujejo javni blagor in ki so za njih ostvarjenje moči in sredstva poedincev preslaba. Zato potrebuje občina posebno avtoriteto (oblast), pa tudi potrebna sredstva, in vsled tega mora imeti ali svoje imetje ali pa morajo k potrebnim sredstvom prispevati občani z dajatvami in davki.

Ker je občina ne samovoljna, marveč naravna družba z določenim ciljem in delokrogom, ji pripada gotova mera samostojnosti, neodvisnosti in samouprave.(…)

»Jutro« piše v svoji številki 26. septembra med drugim sledeče: »Razumljivo je, da se pripravlja kot prvi korak k ureditvi samoupravnega problema revizija dosedanjega teritorialnega obsega občin potom komasacije občinskih teritorijev, katere edini cilj je omogočiti vsaki občini vzdrževanje nujnega in modernim nalogam občine odgovarjajočega aparata ter jo usposobiti, da bo mogla v svojem delokrogu ustanoviti, odnosno vzdrževati razne občekoristne naprave, ki so mali občini sicer nedosegljive.(...)«

Odgovornost za to poročilo kajpada prepuščamo »Jutru«. O komasaciji sami, to je, da rabimo domač in bolje razumljiv izraz, o zlaganju občin bi se dali navesti razlogi za in proti. So razlogi, ki govorijo za teritorialno (ozemsko) male občine, so pa tudi razlogi, ki govorijo za po obsegu velike občine. Če bi te razloge položili na tehtnico, ne vemo, katera stran bi pretegnila. Toda ne gre v tem vprašanju govoriti teoretično (znanstveno), marveč je potrebno, da se vzamejo v poštev dejanske razmere v Sloveniji. Sedanje občine, med kojimi je veliko število ozemsko malih občin, so posledica dolgotrajnega zgodovinskega razvoja in so zrastle z razvojem in organizacijo javnega in narodnega življenja v Sloveniji. Samo prav tehtni razlogi morajo biti merodajni, da bi se na organizaciji občin izvršile spremembe.(...)

Po »Jutrovem« naj bi torej bilo tako: Kmetske občine naj se komasirajo, naj se zložijo, mestne in trške občine pa ne. Malomestne in trške občine, ki so, da rabimo »Jutrov« izraz, »napredne«, naj bi ostale v svojem dosedanjem obsegu, če tudi štejejo včasih komaj 1000 in še manj kot 1000 prebivalcev, kmetske občine pa naj bi se zložile, da se doseže število 2000 in še več prebivalcev, predpisanih in potrebnih za občino!

Da je »Jutro« tukaj prišlo navzkriž z načelom enakopravnosti, je jasno in obenem značilno. Ako »Jutro« poudarja, da so »naše mestne in trške občine historične (zgodovinske) edinice«, mora nam biti dovoljeno poudariti, da so mnogotere malomestne in trške občine na Slovenskem Štajerskem in tudi drugod res »zgodovinske edinice« in sicer v zgodovini nemškutarije. Saj jih je upravna politika prejšnje države zato ločila od okoliških slovenskih kmetskih občin, da vzdržuje in ojačuje nemškutarstvo v slovenskih krajih. Ali takšne »zgodovinske edinice« zaslužijo, da se ohranijo v naši narodni državi?!

Slovenski gospodar, 2. oktobra 1929