Po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov in univerzitetnih profesorjev pravnomočno obsojeni Janša nikakor ne sme opravljati dela poslanca v parlamentu, po mnenju drugih strokovnjakov in profesorjev pa za to ni nikakršne pravne ovire. Kot vidite, pravo – v nasprotju s splošnim prepričanjem – sploh ni eksaktna veda.

Resda se ne spoznam preveč na to znanost in vse do danes sem mislil, da je zakon čvrst kot armirani beton, s strogo matematično logiko – v zakonu natančno piše, kaj nekaj je in kaj nekaj ni, kaj se sme in kaj ne: točke, odstavki, poglavja in paragrafi ne puščajo niti malo prostora za prosto razlago, in točno se ve, do katerega trenutka je nekaj poskus uboja, od katerega trenutka naprej pa uboj, do katerega trenutka je nekdo lahko poslanec v parlamentu in od katerega trenutka naprej ne.

Naivno sem mislil, da se zakoni ravno zato tudi pišejo: da se točno in natančno ve, kaj je dovoljeno in kaj ne, od vožnje z avtomobilom do trgovine z orožjem.

S petdesetimi leti na grbi sem šele izvedel, da pravo sploh ni tako pusta in resna znanost in da se po zakonu vse da, nič pa ni nujno. To je otroško razigrana, zvedava in navihana veda, morda celo najbolj ustvarjalna od vseh: deveti člen zakona o poslancih, če smo že pri njem, se lahko na primer razlaga tako, da je Janša brez težav lahko poslanec, in tako, da nikakor ne sme biti. In na vse mogoče načine med tema dvema skrajnostima.

Ta svoboda je prav brezmejna: ob slovenski pravni literaturi se celo najbolj nesmiselni stihi Danijela Ivanoviča Harmsa zdijo kot agencijske novice in borzna poročila. Slovenski zakon o poslancih je mogoče brati in razumeti celo na več načinov kot Uliksesa Jamesa Joycea!

Ni slovensko pravo poezija, pa da – prosto po Edvardu Kocbeku – »ko oni pravijo, da sem kriv, moja dela pravijo, da sem nedolžen« ali da »devet odmevov mojega 'ne' sosedje slišijo kot 'ja'«. V pravu ne obstaja »da« ali »ne«, ne obstaja »kriv« ali »nedolžen«, v pravu je lahko tako eno kot drugo, lahko je »da« in »ne«, »kriv« in »nedolžen« in vseh tistih nešteto odtenkov vmes: vse se da, nič ni nujno. Zakonodajalstvo je, šele zdaj sem to dojel, najširše polje človeške duše.

Poezija je, oprostite izrazu, kilav kurac v primerjavi s pravom: niti najbolj svobodna, najbolj intimna, nadrealistična ali najbolj hermetična poezija ne ponuja toliko možnosti in svobode interpretacije kot pravna znanost. »Pesmi iz zapora« Vitomila Zupana na primer – in najbrž mi niti on niti njegove zaporniške pesmi niso slučajno padli na pamet – je mogoče brati na nešteto načinov, toda nikakor in prav na nobenega od nešteto načinov jih ni mogoče brati kot himno Titovemu socializmu. Za takšne stvari, saj ste razumeli, je poezija preprosto preveč omejena: zakon, ki je pesnika spravil v zapor, je bil navsezadnje neprimerno širši in svobodnejši od njegove poezije.

Če Marko Brecelj takrat v mladosti ne bi študiral stroge geologije in eksaktne fizike, če bi torej sprostil svojo domišljijo in končal pravo, bi danes uglasbil znameniti slovenski zakon o poslancih. »Poslancu preneha mandat / če izgubi volilno pravico / če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije / če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev,« bi pel Brecelj na svojih performansih in vsi v občinstvu bi ga razumeli: vsak seveda na svoj način, vsak torej drugače. In, kar je najlepše, vsak pravilno.

Sam bi pravo uvedel kot obvezen predmet že v osnovnih šolah, da bi otroci od zgodnjega otroštva razvijali svoje male ume in osvajali neslutene prostore svobode in razlage sveta okoli sebe. Namesto Josipa Vandota in Otona Župančiča bi slovenski malčki za domače branje prebirali Uradni list RS, namesto Kekca in Cicibana bi se učili slovensko ustavo, na pamet recitirali kazenski zakon in s svojimi besedami obnavljali zakon o poslancih, za domačo nalogo pa brali duhovito ilustrirani deveti člen in odgovarjali na tisto famozno vprašanje, mater vseh šolskih vprašanj, »kaj je zakonodajalec hotel povedati«: »Kaj je zakonodajalec hotel povedati z alinejo 'če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev'?«

Vsekakor, dobili bi vsaj tako kompetentne in svobodne razlage, kot jih ponujajo akademiki in profesorji pravnih ved.

Še več, na filologiji in književnosti bi uvedel posebno katedro za preučevanje teorije zakonov. Tiskal bi antologije sodobne slovenske legislative in organiziral večere juristike, prave razburljive književne simpozije bi se dalo organizirati na temo slovenske zakonodaje.

Pa da se po uličnem festivalu slovenskega zakonodajalstva, na katerem bi Rade Šerbedžija sugestivno bral izbrane člene in alineje, največji umi slovenske književne teorije in kritike v zakajenem bifeju stepejo okoli znamenitega devetega člena zakona o poslancih – saj vsi na pamet vemo, kako se konča: »Poslancu ne preneha mandat v primeru iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, če državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo« – in okoli tega, ali glavni junak kultnega paragrafa Janez Janša na koncu pristane v zaporu ali v parlamentu.