Prodajalcem pogonskih goriv se je včeraj deloma izpolnila želja po ustvarjanju višjih dobičkov od prodaje goriv. Vlada Mira Cerarja je namreč za dva odstotka zvišala marže na pogonska goriva, kolikor je največje zvišanje marž, ki ga dopušča maja sprejeti načrt uravnavanja reguliranih cen za letos in prihodnje leto.
Marža na 95-oktanski bencin bo tako po novem lahko znašala največ 8,701 evra na 100 litrov, na dizelsko gorivo pa 8,158 evra na 100 litrov. V vladi ocenjujejo, da bodo potrošniki ob preostalih nespremenjenih pogojih za goriva po novem plačevali do okoli 0,2 centa na liter več oziroma okoli desetinko odstotka več. Ko je država leta 2011 nazadnje zvišala maržo na pogonska goriva za dva odstotka, je to Petrolu prineslo 3,5 milijona evrov dodatnega dobička po obdavčitvi, je razvidno iz poročila Alte Investa, objavljenega avgusta letos.
Liberalizacija še vedno glavni cilj
Kljub zvišanju marž pa najbrž ni pričakovati, da bi želje prodajalcev pogonskih goriv po celoviti liberalizaciji določanja cen zamrle. Čeprav so se cene bencina v Sloveniji v zadnjem obdobju zviševale znatno hitreje kot v povprečju v EU in so glede na dohodke prebivalstva med višjimi v svetu, si trgovci od končne cene želijo z maržami odrezati večji delež.
Trgovce z naftnimi derivati najbolj žulijo prav fiksne marže. Natančnih podatkov o tem, koliko znašajo marže v tujini, ni mogoče pridobiti, saj veljajo za poslovno skrivnost. V poročilu, ki ga je za evropsko komisijo na temo konkurence v prodaji pogonskih goriv v EU leta 2009 pripravila finska svetovalna hiša Poyry, je mogoče zaslediti, da med evropskimi državami obstajajo velike razlike v povprečnih maržah. Leta 2008 so se tako za 95-oktanski bencin gibale od komaj nekaj več kot pet evrov na 100 litrov na Švedskem do več kot 22 evrov na 100 litrov na Malti. Slovenija je v tej analizi sodila med države s podpovprečnimi maržami.
Milijonske rezerve v maržah
V Petrolu sicer v letnem poročilu za lani ugotavljajo, da so »bruto marže proizvodov iz nafte v Sloveniji še vedno pod evropskim povprečjem. Pri motornih bencinih so dosegale 76 odstotkov povprečne bruto marže v državah EU, pri dizelskem gorivu 62 odstotkov, pri ekstra lahkem kurilnem olju pa le 51 odstotkov.«
Edina vnaprej oprijemljiva posledica morebitne liberalizacije cen pogonskih goriv je tako zvišanje cen. Če bi prodajalci marže sčasoma dvignili na evropsko povprečje, bi to pomenilo za več deset milijonov evrov dodatnega čistega dobička. Aleš Peternel iz Nacionalnega naftno-plinskega komiteja poudarja, da je Slovenija del prostega evropskega trga in da je še ena redkih, kjer država določa cene goriv, zato od novega ministra za gospodarstvo pričakujejo, da bo trg liberaliziral.
Glede zvišanja cen Peternel odgovarja, da se bodo cene prilagajale različno glede na lokacijo. Višje cene pričakuje na avtocestah in v mestih, drugje pa nižje. Ne pričakuje pa drastičnih skokov. Zdajšnja ureditev, kot pravi, znižuje dobiček Petrola.
Cenovni kaos v Italiji
Sodeč po izkušnjah sosednjih držav, se Sloveniji lahko zgodi tudi »italijanski sindrom«, kjer se cene pogonskih goriv, poleg tega, da so najvišje v EU, spreminjajo brez potrošniku razumljive logike. Cena bencina je tako lahko na dveh le nekaj deset metrov oddaljenih črpalkah povsem različna, tudi za deset centov pri litru. Peternel glede morebitnega cenovnega kaosa, kot ga poznajo v Italiji, pojasnjuje, da so v Italiji težave predvsem s taksami na gorivo.
Morebitna deregulacija cen in posledične podražitve najbrž niso niti v interesu avtoprevoznikov, ki pa do takšne deregulacije niso a priori proti. Direktor Združenja za promet na GZS Robert Sever pravi, da je Slovenija dejansko ena zadnjih držav v EU, ki cene regulira, hkrati pa se zavedajo teženj po povišanju cen pri naftnih družbah, »zato si verjetno avtoprevozniki ne morejo obetati nič dobrega od morebitne liberalizacije cen goriva«. Ob tem pa kot pozitiven primer liberalizacije navaja Avstrijo, kjer so na posameznih bencinskih črpalkah, običajno zunaj avtocest in mest, cene goriva nižje od povprečja.
Avstrija po liberalizaciji znova v delno regulacijo
Kot kažejo izkušnje Italije pa tudi Avstrije, popolna liberalizacija trga za potrošnike ni dobra rešitev. Avstrija je zaradi netransparentnega sistema določanja cen – največja peterica trgovcev je cene dnevno spreminjala tudi do 15-krat (!), kar je kupcem onemogočalo izbiro najcenejšega ponudnika – leta 2011 sprejela zakon, po katerem lahko trgovci cene zvišajo le enkrat dnevno in jih morajo nujno javiti regulatorju. Posledično jim je uspelo cene dizelskega goriva znižati za med 1,5 in 2,5 odstotka, cene bencina pa za med tri in 3,6 odstotka.
Zanimiv primer iz Avstrije je mesto Salzburg, kjer so bile cene pogonskih goriv vse do leta 2009 in vstopa novega trgovca (samopostrežne bencinske črpalke na parkirnih prostorih diskontov) ene najvišjih v državi, nakar so na območju upadle za skoraj 50 centov na liter. V Sloveniji bi se tako lahko pojavil problem prevlade velikih trgovcev na trgu. Petrol ima namreč na trgu kar 60-odstotni delež, drugi največji OMV pa okoli 20-odstotnega. Po ugotovitvah evropske komisije na znižanje cen močno vplivajo alternativni ponudniki.
Na Petrolu morebitne liberalizacije na trgu niso želeli komentirati. Dejali so le, da problematiko na področju administrativno-državnega določanja cen naftnih derivatov pozorno spremljajo in da je prej kot, zakaj liberalizirati določanje cen, vprašanje, zakaj imamo samo še v Sloveniji administrativno določanje cen pogonskih goriv.
Na ministrstvu za gospodarstvo pravijo, da glede potencialne delne ali popolne liberalizacije cen naftnih derivatov niso sprejeli še nobene odločitve. Po odgovorih sodeč, to tudi ni vprašanje, s katerim bi se na ministrstvu resno ukvarjali. Tako imajo podatke o tem, kako v drugih evropskih državah določajo cene naftnih derivatov, zgolj na podlagi informacij, ki so jim jih posredovali z Nacionalnega naftno-plinskega komiteja, kjer pa si močno prizadevajo za liberalizacijo trga.