Projicirani dialog med dvema mrtvecema, ki ju v skeletnih obrisih po daljšem uvodu v popolni temi naposled zaznamo na odru, deluje tudi kot nekakšno pomagalo gledalcu za lažji preboj v osrčje situacije med njima. Par, ki na začetku šele išče stik (»me vidiš?«) in znova vzpostavlja medsebojno vez (»pogrešam te«), prepoznamo kot par dveh, ki sta si bila nekdaj blizu. Sta to ona in on, ki sta na tako silovit način »zaprla« ljubezensko zvezo? Kot nam nazorno izpričuje lapidarni dialog, gre definitivno za osebi, ki odnos odpirata – pa čeprav se zdaj pojavita kot telesi le še iz kosti, kot bitji brez mesa. A kakor se osebi vračata k nekdanji vezi, tako se zdi, da se k njima vrača celostna materializacija človeškega telesa; prek silhuet živih teles – ti sta v procesu približevanja oddvojeni od skeletov, ki ju animirata, tako da v posegu v smrt upodobita prehodno stanje dvojnosti – do njune jasnine, ko se ženska in moški naposled dvigneta nad slednjima ter v svoji vrnitvi (ponovnem rojstvu) gola s poljubljanjem združita.
Rambertovo Vračanje se od Zapiranja ljubezni ob besedilnem vidiku tako razlikuje tudi v samem načinu uprizarjanja. V gradnji elementarno situacijo vzpostavljanja odnosa iz zapiranja v odpiranje, v vračanje iz zagrobnega stanja režiser poda kot nekakšno scensko instalacijo, ki jo oblikuje v odmerjanju uprizoritvenih sredstev, vidno pa gradi na sami atmosferski dimenziji, ko gledalca vodi k preobratu od začetne »predpriprave« v tem(ač)ni zvočni pokrajini (oblikoval jo je Soprano). Znotraj te je po koreografirani vizualizaciji teles mrtvih naposled pripuščen prostor govorici njunih predmetnih upodobitev (za oblikovanje je poskrbel Gregor Lorenci), ki ju izvajalca Anja Novak in Žan Perko animirata z detajlnimi poudarki na posameznih izrazih, tako denimo na (iščočih, nežnih) medsebojnih pogledih ali v držah, v katerih lahko končno tudi prepoznamo njuni identiteti moškega in ženske.
Takšen uprizoritveni zastavek že od zvočne dimenzije, ki zajame celotno dvorano, prek podob, ki jih gre razbirati v prevladujoči temi, ter njihovemu jeziku v odsotnosti izgovorjene besede, predpostavi, kot kaže, miselno vpetost gledalca znotraj ustvarjenega posmrtnega ozračja. Kako izrazito je lahko razmišljanje ob ponujenem materialu, je težko scela določiti. Nekaj pa gotovo pove že elementarni značaj situacije same.
