Pred nekaj tedni je Statistični urad RS objavil, da je naše gospodarstvo zraslo za slabe tri odstotke v primerjavi z drugim četrtletjem lani oziroma za odstotek glede na prvi letošnji kvartal. To je, z izjemo lanskega zadnjega četrtletja, najvišja gospodarska rast, ki smo jo dosegli v dolgih štirih letih. Poleg BDP se je začela v pravo smer premikati tudi zaposlenost, pa čeprav je glavnino zelo majhnega padca brezposelnosti povzročil sezonski vpliv, smo bili še nedavno vajeni bistveno slabših rezultatov na trgu dela.

Zakaj torej ne slavimo konca krize na ulicah in mahamo v slovo zlovešči senci, ki jo na Slovenijo meče trojka? Zato ker rastemo pretežno v izvoz in od kratkoročnega povečanja naložb v lokalno komunalno infrastrukturo ter ker za večino Slovencev velja, da rast še ni našla poti do naših denarnic. Naš izvoz je sicer v drugem četrtletju dosegel izjemno, 5,2-odstotno rast, naložbe v zgradbe in objekte pa so se povečale za monumentalnih 24 odstotkov. Rast obeh postavk je seveda uspeh, čeprav so obeti tako na izvoznem trgu kot perspektiva nadaljnjega investicijskega buma manj robustni, kot se je zdelo še spomladi. Treba se je zavedati, da je rast naložb artefakt financiranja iztekajoče se finančne perspektive EU, ki je diktirala črpanje še zadnjih sredstev za obdobje med letoma 2007 in 2013. Takšno črpanje se v nadaljevanju leta torej ne bo več ponovilo. Bolj optimistični smo lahko glede izvoza, vendar so tudi tukaj napovedi, čeprav še naprej pozitivne, manj vznesene kot spomladi.

Nedvomno nas torej poganjata tuje povpraševanje in prodornost izvoznega sektorja, po drugi strani pa ne najdemo poti do prebuditve speče domače potrošnje. Državno trošenje je, seveda, podrejeno lovljenju magične 3-odstotne meje proračunskega primanjkljaja, ki jo od nas zahteva Bruselj, pri čemer zna ravno doseganje ciljnega deficita dodatno ogroziti okrevanje našega gospodarstva. Nov val nižanja plač v javnem sektorju, dodatno rezanje naložb države ali celo dvigi davkov bi lahko kritično ogrozili že tako plahe znake okrevanja. Nekoliko manj očiten pa je razlog za izginotje potrošnje gospodinjstev, ki sicer kaže znake, da bi se lahko predramila iz nekajletne kome, vendar se do sedaj še ni.

Del razloga je nedvomno v še vedno bolehnem trgu dela, ki ne sledi rasti agregatne proizvodnje zadnjih treh četrtletij. Čeprav je brezposelnost malenkost nižja kot lani, pa je še vedno razmeroma visoka, kar poleg bremena za socialno blagajno tudi blaži pritiske na rast plač. In rast povprečne plače v Sloveniji v zadnjem obdobju ne sledi niti rasti inflacije. Plače v javnem sektorju so praktično zamrznjene, v gospodarstvu pa so znaki pozitivnejši le v delih predelovalne dejavnosti in, zdaj že tradicionalno, oskrbi z elektriko. Za dvig zasebne potrošnje očitno še ni dovolj zaupanja v varnost delovnega mesta in višino naslednje plače. To potrjujejo tudi mesečne ankete statističnega urada o zaupanju potrošnikov v prihodnje finančno stanje njihovega gospodinjstva in gospodarsko stanje v državi.

Pri gospodarski rasti, četudi ta še zdaleč ni dolgotrajna, se postavlja tudi vprašanje distribucije novopridobljenega dohodka, dasiravno v razmeroma egalitarni družbi, kot je slovenska. Vprašanje distribucije ni trivialno, saj lahko koncentracija dohodka hitreje vodi v padec agregatne potrošnje v primerih, ko se varčevanje ne preliva v investicijsko ali zasebno potrošnjo gospodinjstev. Po drugi strani je kritična koncentracija kapitala pomembna za investicijsko dejavnost, še toliko bolj v primerih, ko bančni sistem ne opravlja svoje naloge učinkovitega alokatorja. Pri nas za zdaj nimamo ne rasti končne ne investicijske potrošnje. Rast naložb v stroje in opremo, ki je eden od nazornejših kazalnikov poslovnih tendenc, je namreč v letošnjem letu doživela strm padec v primerjavi z bolj optimističnim koncem lanskega leta.

Znano je, da je potrebno nekaj časa, preden je koristi gospodarske rasti čutiti na vseh ravneh družbe. Čas, ko koristi rasti čutijo zgolj posamezni deli gospodarstva, je lahko daljši tudi zaradi dejstva, da smo komaj izplavali iz daljše recesije. Ne glede na dvome, ki jo spremljajo, nismo v položaju, da bi gospodarski rasti lahko gledali v zobe. Če nam jo v prihodnjih mesecih uspe zadržati, jo bomo zagotovo občutili še kje drugje kot v poročilih statističnega urada. Ker kaže, da nam tujina ne bo več tako blagohotno pomagala vzdrževati rasti, bomo zanjo morali nekaj narediti sami. Kako si lahko pomagamo? Banke morajo odigrati svojo vlogo pri prenosu sredstev med varčevalci in kreditojemalci, proces razdolževanja (perspektivnih) podjetij se mora odviti hitro in učinkovito, izogniti se bo treba drastičnim varčevalnim ukrepom in javni dolg zniževati postopno, privatizirati moramo nestrateško državno lastnino, z očesom na proračunu je treba znižati razlike med bruto in neto plačami in tako naprej.